(Foto: internet)
Velikokrat slišim ljudi govoriti, da bi radi umrli, da bi radi zapustili ta svet, ki jim prinaša bolečino. Tudi sama sem velikokrat v težkih trenutkih pomislila, da bi bilo bolje končati življenje, kot ga živeti v bolečini. Vendar vedno me je poganjala naprej moja osebna moč, moja življenjska sila, ki mi ni dovolila narediti kaj takega. Vedno sem se spraševala, pa kaj izgubimo, ko zapustimo ta svet? Saj na tem svetu ni nič posebnega, kar bi pogrešali.
Danes, ko sem zrla smrti v oči, ko sem se borila za zadnji zdihljaj in nisem vedela ali bom dočakala naslednjo sekundo. Ali bom ostala na tem svetu ali ga bom zapustila, se mi je pred očmi zavrtel celoten film življenja. V tistih nekaj sekundah, ko sem se borila za preživetje, ko sem se borila za svoj obstoj, sem zagledala ta svet, naravo, drevesa, rože, potoke, reke, morje, hiše, ljudi, moje otroke, mavrico v čudovitih barvah, vonj po poletju. Videla sem sonce, luno, zvezde in predvsem prvič v življenju sem občutila zrak. Zrak, ki ga imamo za samoumevnega, vendar v tistem trenutku ga je meni primanjkovalo. Hlastala sem za zrakom in ga iskala. Še nikoli poprej nisem občutila, kako je ko ti primanjkuje zraku. Še nikoli poprej se nisem tako zavedala, kaj sploh pomeni zrak za človeka. Brez zraku ni človeka. Brez zraku nastopi smrt. v tistem trenutku, v tistih nekaj sekundah, ko sem se borila za zrak, sem čutila, kako postaja moje telo prazno, saj ga je zapuščala življenjska sila, ki poganja naše telo, zapuščal ga je zrak.
V tistem trenutku sem se zavedala zakaj ljubim življenje? Zakaj hodim skozi življenje z nasmehom na obrazu in pokončno držo? Zato, ker kljub temu, da nam prihajajo na pot preizkušnje, ki so boleče, nas življenje zasipa z vsem tistim, kar ne najdemo nikjer drugje. Na vsakem koraku smo ljubljeni, na vsakem koraku, ki ga naredimo nas obkrožajo lepote, na vsakem koraku nas obdaja harmonija in mir.
Zakaj ljudje ne opazimo tega? Hrepenimo po ljubezni, miru, radosti, harmoniji...ko pa vse to že imamo, le opaziti je treba. Bodimo hvaležni za vsako sekundo, ki nam je podarjena. Bodimo hvaležni za vsak trenutek, ki nam je dan preživeti na tem planetu, kajti tukaj najdemo vse tiste lepote, ki jih ne najdemo nikjer drugje.
Ne sanjajte o smrti, ampak bodite hvaležni za vse kar imate in za vse kar vam pošilja življenje naproti. Kajti, ko vas enkrat več ne bo, se bo za vas končalo življenje na zemlji. Takrat ne boste mogli več ozreti svojih najbližjih in jim povedati kako močno jih ljubite. Takrat ne boste mogli več v naravo in prisluhniti žvrgolenju ptic in valovanju morja, vonjali rože in se predajali tej neskončnosti, tej čudoviti brezpogojni ljubezni, ki želi da smo srečni in da opazimo kje se sploh nahajamo. Kajti namesto, da bi živeli življenje, se predajemo obupu in sanjamo o nebesih. A povem vam, da za nebesa ne potrebujete smrti, za nebesa potrebujete življenje, potrebujete zrak.
Zato zadihajte globoko, začutite kako zrak vstopa v vaše telo in polni vsak kotiček vašega telesa z življenjem. Začutite življenje v sebi in bodite srečni, kajti živeti je nekaj najlepšega kar obstaja, le začutiti moramo to
Ni komentarjev:
Objavite komentar