DNEVNA MISEL

Že od kar pomnim zase pomagam vsakomur, ki potrebuje pomoč. Vedno sem priskočila na pomoč, tudi takrat, ko zanjo nisem bila vprašana. Tak človek pač sem. Zelo težko mi je pri srcu, ko gledam ljudi v moji okolici, ki trpijo in nikakor ne zmorem mimo njih. Trpim ko gledam krivice, ki se dogajajo okrog nas in s težkim srcem opazujem nesrečne ljudi. Vedno sem ljudem delila svoje nasmeške, svojo voljo do življenja, svoj večni optimizem in vedno sem bila pripravljena poslušati in prisluhniti težavam drugim. In vsakokrat, ko mi kdo reče, da mu s svojim nasmehom polepšam dan je to zame največja sreča, ki jo lahko delim z drugimi. Kajti za srečo potrebujemo tako malo, ampak vse prevečkrat ljudje nismo zadovoljni s tistim kar imamo in se sploh ne zavedamo, kakšno srečo imamo v življenju. Vse preveč našo srečo pogojujemo z materialnimi stvarmi.
Nikoli v življenju si ne bi mislila, da se bom kdaj tudi sama znašla v podobni situaciji. Pred kratkim sem ostala brez vsega. Ostala sem brez življenja, katerega sem živela toliko let, saj sem se po tridesetih letih mojega obstoja na tem svetu odločila, da ne bom več živela kot žrtev, da ne bom več stroj, ki samo posluša navodila drugih in jih realizira in pri tem pozablja nase, na svoje potrebe, na svoje dostojanstvo, na svojo samopodobo. Vedno sem delala proti sebi, saj sem bila tako naučena. Naučili so me, da je potrebno pozabiti nase in se pokorit drugim. Potrebno se je pokorit staršem, možu, državi, učiteljem...Ampak ali to res drži? NE, ne drži. Ko sem prišla v situacijo, ko nisem zmogla več tako živeti sem iskala rešitve, kako naj si pomagam, kako naj se rešim iz situacije v kateri sem se znašla in pri iskanju rešitev sem začela spoznavati resnico o življenju, ponovno sem začela odkrivati samo sebe in ponovno sem začela živeti življenje, o katerem sem sanjala še kot otrok. Po tridesetih letih življenja sem se prvič postavila zase in se uprla tistim, ki so me želeli ukalupiti in me podrediti njihovi moči. Prvič v življenju sem storila korak za katerega me je bilo v preteklosti strah storiti. To dejanje me je kmalu stalo lastnega življenja. Vendar kljub vsemu Živim in se borim zase, za svoje življenje, za svoje otroke. Čeprav mi je trenutno zelo težko in zelo težko priznam, da potrebujem pomoč, je bilo to še eno dejanje, za katerega sem zbrala ve pogum ki ga premorem in priznala, da sem se znašla v stiski in da potrebujem vašo pomoč.

Vse več je ljudi, ki se nahajajo v težkih situacijah in potrebujejo našo pomoč. Velikokrat si ne upajo priznati tega, saj se počutijo poražene. Tako dobro jih razumem. Prisoten je strah pred negotovo prihodnostjo, velikokrat se bojimo obrekovanja drugih in zaradi tega raje molčimo in trpimo, kot da priznamo da nekaj ni vredu. Nihče od nas si ne zasluži takšnega življenja. Vsak človek naj bi živel dostojno življenje, vendar pa nič ne pride samo do nas.
Vsi, ki potrebujete pomoč, si to priznajte in narediti prvi korak, ki vas bo ponesel k boljšemu in lepšemu življenju. Jaz verjamem, da obstajajo ljudje, ki so pripravljeni pomagati in tudi verjamem, da bo naša država končno začela nekaj ukrepati na tem področju. Veliko je tudi stanovanj in hiš, ki propadajo in bi lahko človeku, ki nujno potrebuje streho nad glavo rešilo življenje. Vendar veliko ljudi raje vidi, da hiše, stanovanja propadajo, kot da jih dajo nekomu, mogoče le začasno, in mu s tem rešijo življenje. Velikokrat slišim ljudi govoriti, da naj za take ljudi poskrbi država. Ja se strinjam s to trditvijo, vendar glede na situacijo, ki je trenutno v našem parlamentu, bomo na takšne rešitve še čakali, ljudje v stiski pa ne zmorejo čakati, da se vlada končno prebudi. Ljudje potrebujejo takojšnjo pomoč. Zato vas naprošam vse vas, pa ne samo zase, ampak za vse ljudi, da odpremo svoja srca in si začnemo končno pomagati. Pokažimo sočutje do sočloveka, kajti enkrat se boste lahko tudi vi znašli v podobni situaciji. Danes drugi potrebujejo vašo pomoč, nekoč pa boste mogoče vi potrebovali pomoč drugih in kot pravi pregovor to kar sejemo to tudi žanjemo. Odprimo srca, prisluhnimo sočloveku in pomagajmo vsem tistim, ki so potrebni naše pomoči. kajti z ljubeznijo in srčnostjo, se še tako težke težave rešijo.

In sama sem si zadala cilj, da bom vsem, ki se znajdejo v težavah, še z večjo vnemo pomagala, kajti nihče, ampak res prav nihče si tega ne zasluži. Vsi smo samo ljudje in naša največja pravica je, da živimo dostojno življenje.

PROŠNJA ZA POMOČ

(Foto: internet)

Zelo težko pišem te besede, ampak trenutno ne vidim drugega izhoda. Nujno bi potrebovala streho nad glavo (področje Vipavske doline in Gorice), saj sem s tremi otroci pristala na cesti. Trenutno mi je streho nad glavo odstopila prijateljica, pri kateri pa ne  upam živeti skupaj z otroci, ker ima majhno stanovanje. Tako sem z otroci ločena že kar nekaj dni. Ker sem trenutno brezposelna in nikakor ne najdem službe, si stanovanja ne zmorem privoščiti, v materinskem domu pa za nas trenutno ni prostora. Sem odgovorna oseba, pozitivna vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Po poklicu sem učiteljica razrednega pouka in naprošam vse tiste, ki imate stanovanje in je prazno, bi vam bila zelo hvaležna za pomoč, saj me trenutno srce zelo boli, ker sem ločena od otrok. Plačevala bi vam po svojih zmožnostih, vendar pa sem pripravljena pomagat pri hišnih opravilih.
Vsa leta svojega življenja pomagam drugim ljudem in tokrat sem se sama znašla v vlogi, ko potrebujem pomoč. Zato naprošam vsakega, ki bi mi upal kakorkoli na kakršenkoli način pomagat mu bom iz srca zelo hvaležna, saj verjamem, da v tej naši mali državici še obstajajo srčni ljudje, ki so pripravljeni priskočiti tistim, ki pomoč potrebujejo <3 <3 <3

Hvala vsem, ki objavo delite naprej <3 <3 <3

DNEVNA MISEL

 

(Foto: internet)

Oh to naše življenje. Kljub temu, da se nam zdi, da smo pripravljeni na vse pa nam vačsih prinese na pot lekcije, ki nas popolnoma presenetijo. Kljub temu, da me je življenje skozi zgodovino izoblikovalo v močno osebnost, me še vedno včasih čustva potegnejo v vrtinec, kjer ne vidim poti in se mi zdi, da vse kar delam je zaman. Včasih sploh ne razumem zakaj potrebujem toliko "težkih" lekcij v življenju. Čeprav se trudim razumeti in dojeti ne vidim neke logične razlage. Toda življenje ni povezano z logiko. Življenje samo je in nam na pot prinaša preizkušnje ne glede naše logično razmišljanje. Kajti naša pot je ovita v neznanko, je magična, čarobna in posuta s preizkušnjami, ki jih potrebujemo za našo rast, za naše preživetje za naš življenjski namen. Čeprav se preizkušnje zdijo še tako težke, pa nam ne pomaga predajanje obupu in omagovanje nad življenjem. Ko se znajdemo v taki situaciji je najbolje, da zadihamo. Globoko zadihamo zapremo oči in samo spustimo stvari iz našega življenja. Zahvalimo se za vse, kar so nam dale in za vse kar smo se od njih naučili. Zelo pomaga tudi samota, zadrževanje v naravi, predvsem ob vodi, kjer se samo prepustimo, da energija narave zaceli naše "rane" in prečisti naše telo. Tudi dež nam lahko zelo pomaga. Postavite se na dež in dovolite, da vam dežne kaplje iz vašega telesa izperejo vso tisto navlako, ki vam več ne služi.
Povsem normalno je, da se ujamemo v vrtinec čustev, kajti konec koncev smo vsi samo ljudje. Vendar pomembno je tudi, da se znamo potegniti iz vrtinca negativnih čustev. Pri tem pa potrebujemo moč in pogum, predvsem pa voljo.
Za mano so najhujši dnevi v celotnem mojem življenju, vendar kljub temu sem se odločila, da je to moja preteklost. Sedaj živim v tem trenutku in od tega trenutka dalje lahko oblikujem svojo sedanjost, ki bo vplivala na mojo prihodnost. Ali želim celo življenje žalovati in obupavati? Ne, nikakor ne. Vse kar želim je živeti, uživati življenje in se naučiti še veliko novega, da bom lahko čim bolj pomagala sama sebi, svojim otrokom in s tem posledično tudi vam in svetu. Kajti spoznala sem, da sem čudovita takšna kot sem in če me nekdo ne želi sprejeti takšne in uživati v ob meni v tem kar mu nudim, v tem kar sem, se skupna pot tukaj konča. Pot nadaljujem naprej vesela v srcu in ponosna, da zmorem surfati na valovih, ki mi jih življenje pošilja na pot in kljub vsemu živeti svoje življenje še naprej. Vsak od nas to zmore, le na svet je potrebno pogledati z drugačnimi očmi in takrat vidimo, da vse kar nam prihaja na pot in odhaja iz našega življenja so le blagoslovi, ki nas vodijo po poti k nečemu večjemu, boljšemu, k tistemu cilju, ki smo si ga zadali, da ga bomo dosegli. in da pridemo do cilja pa je vedno potrebno nekaj narediti. Brez nič ni nič. In če želiš biti dober mojster svojega življenja, se je potrebno v življenju izmojstriti, sprejeti izkušnje, se iz njih nekaj naučiti in iti z nasmeškom na obrazu in veliko pozitivne energije naprej proti cilju.

DNEVNA MISEL

 (Foto: internet)

Življenje nas vodi skozi življenje po poteh, ki jih včasih sploh ne razumemo. Vendar vsaka pot, po kateri hodimo, v naše življenje prinese zelo veliko. Vsaka pot nam pomaga, da se soočimo sami s sabo in nam odkrije tiste tančice življenja, ki so našim očem, našemu umu nevidne.

Pred kratkim je v moje življenje vstopila oseba. Čudovita oseba, ki iz sebe izžareva neskončno toplino, neskončno voljo živeti. Oseba ob kateri mi je že ob prvem srečanju poskočilo srce. Oseba, ki v svojih očeh izžareva zvezdnato nebo. Čeprav nehote, je bilo to nedolžno srečanje zame usodno. Dovolila sem, da vstopi v moje srce in mi za vedno spremeni življenje. Srečanja, ki so sledila so bila čudovita, saj so mi pomagala ponovno odpreti srce, ki sem ga zaprla, zaradi bolečine, ki sem je bila deležna v preteklosti. Ponovno sem začela čutiti samo sebe in ponovno sem se odprla življenju. Nehote sem se zaljubila. Čeprav sem se zavedala, da veza ni mogoča, kajti oseba ni dovolj zrela, da bi sprejela odgovornost, ki bi mu jo naložilo življenje ob meni, sem se preprosto prepustila toku življenja in se po dolgih letih ponovno prelevila v najstnico in uživala v skupnih trenutkih. Vsak poljub, vsak dotik, vsak nasmešek, ki sem ga bila deležna je bil zame kot božje darilo. Želela sem, da to traja, kajti težko spoznaš osebo, ki ti pomaga ponovno odkriti zvezdo, ki jo imaš v sebi in v tvoje življenje vnese toliko čudovitih stvari.
Vendar vsaka pravljica se prej kot slej konča. In tudi moja pravljica se je zaključila ravno takrat, ko sem najbolj potrebovala bližino, ko sem najbolj potrebovala nekoga ob sebi, ki bi mi pomagal v najtežjih trenutkih mojega življenja. Oseba, ki te ima resnično rada, ostane ob tebi tudi takrat, ko ti je najbolj hudo. Spominjam se vseh izrečenih besed iz njegovih ust. Spominjam se vsakega "rad te imam", vendar šele sedaj sem dojela, da me ni nikoli imel rad kot žensko. Saj verjetno še sam ne ve, kaj sploh pomeni imeti rad, zato se mi na nek način smili. Kajti življenje pomeni sprejeti odgovornost, ki pride na pot, ne pa pred njo bežati. In ko se je oseba zavedala kakšno odgovornost bi mu prineslo življenje ob meni, je raje pobegnila. Vendar bežati pred odgovornostjo življenja je nespametno. Kajti živeti življenje pomeni postati odgovoren. Odgovoren zase, za svoje življenje, za svoje odločitve. Kajti vsakič, ko zbežimo, zbežimo proč od nas, od našega bistva.
Sama sem se pred kratkim odločila, da ne bom več bežala od svojega življenja in ga začela sprejemati takšnega kot je. Začela sem ga sprejemati odgovorno in ta odgovornost mi je vrnila izgubljeno svobodo, po kateri sem hrepenela toliko časa. Čeprav so težki časi za mano, pa sem kot oseba še močnejša kot kdajkoli poprej in verjetno, bi me res človek, ki ni sposoben sprejeti odgovornosti za življenje, samo energijsko izčrpaval.

Mogoče se vam zdi, da sem mu zamerila. Ja priznam, prizadejal mi je veliko bolečino in tudi jezna sem še nekoliko nanj. Ampaj vse to bo minilo in jaz bom živela naprej. Moje življenje bo obogateno z eno izkušnjo več, predvsem pa sem spoznala, da ni vredno bežati pred življenjem, ampak se z njim soočiti. Saj lahko bežimo, ampak kaj nam to prinese na dolgi rok. Nezadovoljstvo s samim sabo. Raje kot da bežim se soočim z vsem kar mi pride na proti in zaživim srečno in izpolnjeno življenje.
Kljub vsemu, sem tej osebi hvaležna za vsako minuto, ki mi jo je podarila in mu želim vse dobro v življenju, predsvem pa upam, da bo končno končal bežati pred svojim življenje in samim sabo in končno vzel življenje v svoje roke in postal odgovoren sam zase. Kajti tako čudovito osebo ne najdeš na vsakem koraku. In čeprav sem se vse te mesece spraševala, s kakšnim namenom je prišel v moje življenje, sedaj vem.

Vsem vam fantom, pa tudi dekletom, bi pa rada položila na srce. Ne igrajte se z osebami. Če niste sposobni biti v zvezi to takoj povejte. Ne zavajajte jih s poljubi, z druženji, z besedami "rad te imam"...samo zato, da bi radi uživali in zadovoljili svojo potrebo po užitku. Kajti vse kar pošiljate v svet boste prej kot slej prejeli nazaj in enkrat ko boste resnično v nekoga zaljubljeni in bili pripravljeni na življenje s to osebo vam bo le-ta strla srce in takrat se boste spomnili vseh oseb, ki ste se v preteklosti poigrali z njimi. Kar počnete počnite s srcem in čeprav ste se v osebo zaljubili in se zavedate, da ne boste kos ljubezni, se raje umaknite. Kajti nihče od nas si ne zasluži izkoriščanja.
Bodite iskreni z osebo, ki je ob vas in bodite iskreni sami s sabo. Potem pa prepustite odločitev osebi, ki je ob vas, kakšen korak bo naredila.

Ne bojte se življenja, ampak začnite sprejemati odgovornost za svoje življnje, namesto, da bežite pred tem, kar vam življenje pošilja na pot.

ŽRTEV NASILJA

(Foto: internet)

Veliko ljudi je žrtev nasilja. Mogoče je bilo tega veliko več v preteklosti, vendar pa je še vedno prisotno. Še vedno je nasilja preveč. Največkrat so žrtve nasilja ženske in otroci, vendar pa tudi moški niso nobena izjema. Nasilje ni samo fizično, ampak se velikokrat dogaja tudi na psihičnem in čustvenem področju. Vendar pa nobene vrste nasilja ne bi smel biti deležen nihče, kajti nihče od nas si tega ne zasluži. Nihče si ne zasluži kritik, zmerjanja, poniževanja, ustrahovanja, pretepanja...in nihče izmed nas ne bi smel trpeti nasilja. V večini primerov se žrtve nasilja počutijo nemočne, nevredne živeti boljše življenje. Kakršnokoli nasilje je izvedeno nad nami le-to ruši našo samopodobo.

Tudi sama sem bila zelo dolgo žrtev nasilja. Verjela sem, da mi takšno življenje pripada, da je to moja usoda. Vdajala sem se nemoči in prenašala vse žalitve, kritike, pa tudi fizično nasilje je bilo prisotno. Verjela sem, da se nikoli v življenju ne bom zmožna rešiti ven iz tega začaranega kroga. Vendar pa mi je želja po osebni rasti in sanje o boljšem življenju, pomagalo, da sem se končno rešila in izstopila iz začaranega kroga žrtve. Rekla sem dovolj! Ne želim živeti več kot žrtev, kajti zaslužim si življenje polno ljubezni. Najtežji korak v mojem življenju, ki me je porinil na pot neznanega. Korak, ki me je pahnil iz cone "udobja" in me porinil tja kjer sem želela biti. Odšla sem nasproti novemu življenju, kjer ne bom več žrtev in kjer nobenemu ne bom več dovolila, da ravna z mano na tak nehuman način, kajti tega si preprosto ne zaslužim. Ne jaz in moji otroci še najmanj.
Danes sem tu, pod milim nebom in ne vem kaj me čaka jutri. Vendar pa vem, da sem storila pravilno. Kajti tako svobodno se nisem počutila še nikoli poprej. Prvič v življenju vidim pred sabo svetlo prihodnost, pa čeprav sem ostala čisto brez vsega. Brez strehe nad glavo, brez doma, brez kakršnekoli podpore. Čisto sama in prepuščena sama sebi. Vendar vem, da bo vse ok, kajti to je bila moja odločitev in ko se odločimo za korak naprej v našem življenju nas vesolje podpre in nam pomaga, da pridemo do svojega cilja. Čeprav sem si izbrala najtežjo pot v svojem življenju, vem da sem se odločila pravilno, kajti le tako lahko zaživim svoje življenje in ne dovolim nobenemu, da pometa z mano. Kajti najpomembnejši človek v našem življenju smo mi sami. In ko se odločimo za spremembo na bolje se pokažejo tudi poti, ki jih prej nismo videli.

Če si žrtev kakršnegakoli nasilja zberi pogum in pojdi stran. Ne dovoli, da s tabo ravnajo kot z največjim izmečkom, kajti ti nisi izmeček. Si čudovita duša, s čudovitim srcem in nihče nima pravice tako ravnati s tabo. Zberi pogum in naredi najtežji korak v svojem življenju. Naredi nekaj zase. Začni se spoštovati in verjemi, da te čaka svetla prihodnost. Ne dovoli, da ti drugi ukradejo TVOJE življenje. Kajti življenje je tvoje! Vzemi ga v svoje roke! Ne bodi več žrtev! Zberi pogum in moč ter pojdi, kajti ti to zmoreš! Imaš dovolj moči in dovolj poguma, da to storiš. Če ne veš kako, prosi vesolje za pomoč in bo prišla.
Če si žrtev nasilja in rabiš pogovor, veš kje me najdeš. Kajti tega ne smemo skrivati pred drugimi. O tem se je potrebno začeti pogovarjati. Kajti s pogovorom lahko veliko narediš zase. Torej, če rabiš pomoč ali pogovor, sem ti na voljo, ker vem kaj preživljaš. Vsem, ki so v podobni situaciji, kot sem bila sama, želim, da jo čimprej zapustijo. Da čimprej spoznajo, da jih življenje čaka, samo na pot se je potrebno odpravit. Čudovit si ne glede na to kaj drugi govorijo. Ti si največji biser svojega življenja in začni ta biser negovati, da spet zasije v svoji luči.

ŽIVLJENJE ALI SMRT

 

(Foto: internet)

Velikokrat slišim ljudi govoriti, da bi radi umrli, da bi radi zapustili ta svet, ki jim prinaša bolečino. Tudi sama sem velikokrat v težkih trenutkih pomislila, da bi bilo bolje končati življenje, kot ga živeti v bolečini. Vendar vedno me je poganjala naprej moja osebna moč, moja življenjska sila, ki mi ni dovolila narediti kaj takega. Vedno sem se spraševala, pa kaj izgubimo, ko zapustimo ta svet? Saj na tem svetu ni nič posebnega, kar bi pogrešali.

Danes, ko sem zrla smrti v oči, ko sem se borila za zadnji zdihljaj in nisem vedela ali bom dočakala naslednjo sekundo. Ali bom ostala na tem svetu ali ga bom zapustila, se mi je pred očmi zavrtel celoten film življenja. V tistih nekaj sekundah, ko sem se borila za preživetje, ko sem se borila za svoj obstoj, sem zagledala ta svet, naravo, drevesa, rože, potoke, reke, morje, hiše, ljudi, moje otroke, mavrico v čudovitih barvah, vonj po poletju. Videla sem sonce, luno, zvezde in predvsem prvič v življenju sem občutila zrak. Zrak, ki ga imamo za samoumevnega, vendar v tistem trenutku ga je meni primanjkovalo. Hlastala sem za zrakom in ga iskala. Še nikoli poprej nisem občutila, kako je ko ti primanjkuje zraku. Še nikoli poprej se nisem tako zavedala, kaj sploh pomeni zrak za človeka. Brez zraku ni človeka. Brez zraku nastopi smrt. v tistem trenutku, v tistih nekaj sekundah, ko sem se borila za zrak, sem čutila, kako postaja moje telo prazno, saj ga je zapuščala življenjska sila, ki poganja naše telo, zapuščal ga je zrak.
V tistem trenutku sem se zavedala zakaj ljubim življenje? Zakaj hodim skozi življenje z nasmehom na obrazu in pokončno držo? Zato, ker kljub temu, da nam prihajajo na pot preizkušnje, ki so boleče, nas življenje zasipa z vsem tistim, kar ne najdemo nikjer drugje. Na vsakem koraku smo ljubljeni, na vsakem koraku, ki ga naredimo nas obkrožajo lepote, na vsakem koraku nas obdaja harmonija in mir.
Zakaj ljudje ne opazimo tega? Hrepenimo po ljubezni, miru, radosti, harmoniji...ko pa vse to že imamo, le opaziti je treba. Bodimo hvaležni za vsako sekundo, ki nam je podarjena. Bodimo hvaležni za vsak trenutek, ki nam je dan preživeti na tem planetu, kajti tukaj najdemo vse tiste lepote, ki jih ne najdemo nikjer drugje.

Ne sanjajte o smrti, ampak bodite hvaležni za vse kar imate in za vse kar vam pošilja življenje naproti. Kajti, ko vas enkrat več ne bo, se bo za vas končalo življenje na zemlji. Takrat ne boste mogli več ozreti svojih najbližjih in jim povedati kako močno jih ljubite. Takrat ne boste mogli več v naravo in prisluhniti žvrgolenju ptic in valovanju morja, vonjali rože in se predajali tej neskončnosti, tej čudoviti brezpogojni ljubezni, ki želi da smo srečni in da opazimo kje se sploh nahajamo. Kajti namesto, da bi živeli življenje, se predajemo obupu in sanjamo o nebesih. A povem vam, da za nebesa ne potrebujete smrti, za nebesa potrebujete življenje, potrebujete zrak.
Zato zadihajte globoko, začutite kako zrak vstopa v vaše telo in polni vsak kotiček vašega telesa z življenjem. Začutite življenje v sebi in bodite srečni, kajti živeti je nekaj najlepšega kar obstaja, le začutiti moramo to   

DNEVNA MISEL

(Foto: internet)

Noč, tiha noč.
Le zvezdice na nebu sijejo in osvetljujejo nebo zame.
Jaz pa tiho gledam jih in sprašujem ali že spiš?
Toliko dni je od kar si odšel.
Dnevi brez tebe so prazni.
Čakam da pišeš, se javiš...
A besede izpod tvojih rok so suhe, brez naboja ljubezni,
le besede nuje.
Sprašujem se kaj to pomeni?
A je mogoče, da odšel za vedno si?
A je mogoče, da iskra več v tebi ne gori?
Moja ljubezen še vedno gori, a sprašujem svoje srce,
če je mogoče da pozabim te.
Da zaživim brez spomina nate in te goreče ljubezni,
ki ne pusti mi spati.
Zakaj prišel si tako na tiho?
Zakaj nisi prej potrkal in vprašal ali lahko?
Zakaj tvoje čudovite oči, v katerih se nešteto zvezd iskri,
so prebodle moje srce in v njega zasadile iskrive zvezdice,
polne ljubezni čudežne.
Neskončne ljubezni univerzuma, ki je poskrbelo da sva se našla.
Čeprav mogoče vsega konec je,
kajti svetova najina prihajata iz različnega sveta,
naj povem ti besede te, ljubim samo tebe.
Ti si sreča moja, ki v meni prebudila je srce
in mi pokazala te iskrive zvezdice,
ki so me ponesle v svet neskončne pravljice.
Pravljico, prepuščam nebu in zvezdicam na njem,
predajem jim usodo mojo in ljubezen, ki v srcu tli.
One vedele bodo kaj storiti s to neskončno ljubeznijo.
Če namenjeno mi je oditi, bom odšla s spominom v srcu
na ljubezen to, ki mi je obrnila svet na glavo.
V slovo ti še poljub poslala bom
in odšla, na drugi konec sveta,
da pozabim tebe, ki pokazal si mi vesolje.


Avtor. Andreja Turina

DNEVNA MISEL

(Vir slike: internet)

Volitve so za nami. Spisek kandidatov, ki bodo zasedli prostore parlamenta je tudi že sestavljen. Zanima pa me ali bo končno prišlo tudi v politiki do sprememb, ki jih v Sloveniji, glede na razmere, trenutno zelo potrebujemo. Vesela sem, da je med izbor za parlamentarce prišla tudi Združena levica, za katero sem tudi volila. Sicer se navadno požvižgam na vse stranke, kajti vse znajo samo obljubljati in ko je potrebno kaj narediti ni nikjer nobenega. Vsi znajo dobro skrbeti za svoje žepe, da so vedno polni, ko pa je potrebno poskrbeti za ljudstvo, ki jih je tudi izvolilo, pa ni nikjer nobenega oziroma se najdejo le redki, ki bi bili pripravljeni nekaj storiti, pa si ne upajo spregovoriti na glas.

Zakaj me je tokrat prepričala Združena levica? Verjetno zato, ker se v njenih vrstah nahajajo ljudje, ki so občutili te krivice na svoji lastni koži in resnično želijo nekaj narediti. Predvsem pa sem vesela mladih obrazov, polnih zagona in idej, kako pomagati Sloveniji. Ali bodo kaj naredili bo pokazal čas, vendar sem mnenja že kar nekaj let, da je potrebno malo osvežiti slovensko politično sceno, saj že predolgo gledamo v parlamentu ljudi, ki so polni idej, vendar s temi idejami koristijo le sebi, namesto, da bi delovali v korist državljanom. Namesto, da bi končno ljudje spregledali koga v resnici volimo, si raje zatiskamo oči in se izogibamo volitev. Časi so takšni, da je potrebno delovanje vseh nas. Mi smo tisti, ki lahko začnemo delati spremembe. Kaj nam pomaga peščica ljudi, ki se sama bori proti sistemu, proti državi in istočasno tudi proti ljudem, ki namesto, da bi jih podprli saj delujejo v našo korist, jih zaničujejo.
Dragi moji Slovenci, ne vem kdaj boste končno odprli oči, da potrebujemo spremembe. Da je potrebno nekaj ukreniti, kajti če ne bomo začeli sodelovati, če se ne bomo začeli potegovati za svoje pravice, bodo naše ozemlje košček za koščkom prodali v tuje roke in nam odvzeli še tisto, kar potrebujemo za preživetje -hrano in vodo. Zakaj se vztrajno držimo besed, ki jih je Ivan Tavčar zapisal v svojem delu Hlapci: "ZA HLAPCE ROJENI, ZA HLAPCE VZGOJENI!"  A resnično želimo celo življenje biti hlapci tujcem? Ali ni čas, da se začnemo boriti za svoje pravice, za svojo državo, za svoje ozemlje? A ni čas, da se osvobodimo? A ni čas, da požremo ponos, odstremo vse iluzije, ki nas držijo ujete v tej miselnosti in začnemo delovati iz srca? A ni čas, da se končno vzpostavi sistem, ki bo podpiral vse državljane Slovenije in vsem nudil enake možnosti preživetja in osebnega razvoja? 

Ja, jaz menim, da je čas in začnite razmišljati kaj bi radi bili: še naprej sužnji sistema, ki si vas želi pokoriti za to, da bodo bogataši še naprej bogateli in uživali na naš račun ali bi radi končno zaživeli v enakopravnosti in osebni svobodi ter v deželi kjer sosed sosedu ne bo mejak, ampak bomo končno podrli zidove, ki jih gradimo okrog sebe in odprli vrata srca ljubezni, radosti, veselju...Odprli vrata srca življenju. Naslednjič, ko greste na volitve imejte to v mislih.

IZLET V PORTOROŽ

(Foto: Mitja Jež)

S Povezovalnico smo se ponovno podali na raziskovanje naše male državice, tokrat nas je pot ustavila v Portorožu.Imeli smo sončno vreme, kar smo izkoristili za predajanje sončnim žarkom in uživanje ob morju. Ponovno sem spoznala nekaj novih ljudi, s katerimi smo se odlično ujeli in preživeli tri čudovite dni na slovenski obali.
Kako smo se imeli in kaj smo počeli je dovolj dobro razvidno iz priloženih slik.

Predvsem pa bi rada omenila, da mi je zelo všeč, da kljub temu, da se nahajamo v težkih časih, ko ljudje nimajo služb in si ne upajo privoščit tovrstnih izletov, se vedno najde pot, kako prihraniti denar in se izleta udeležiti. Tokrat nam je na pomoč priskočila članica naše Povezovalnice in nam odstopila njen vrt, na katerem smo postavili začasni "kamp" in nam dovolila souporabo njihove kuhinje in kopalnice. Všeč mi je spoznati ljudi, ki so pripravljeni pomagati sočloveku in mu odstopiti delček tistega kar le-ta nima. Tak način sodelovanja med ljudmi se mi zdi še kako potreben. Namesto, da se zapiramo za zidove in ne delimo tega kar imamo s tistimi, ki tega nimajo se raje odprimo in začnimo medsebojno sodelovati, kajti le tako se bomo ponovno vrnili k tistim vrednotam, ki smo jih v sodobnem svetu popolnoma pozabili. Druženje, uživanje, veselje, radost, harmonija...Vse to smo lahko doživeli v teh treh dneh s pomočjo osebe, ki je odprla vrata svojega doma in nam omogočila prijetno preživet vikend v objemu sonca in morja.

Hvala ti Oneya za tvojo gostoljubnost in prečudovit vikend.