SPOZNAVANJE PREKO SPLETA

Vedno bolj moderno je spoznavanje ljudi preko interneta. Veliko parov se je spoznalo prav preko različnih portalov in začelo skupaj uspešno vezo. Veliko ljudi, pa pri tem nima takšne sreče.

Tudi sama se poslužujem, spoznavanja nasprotnega spola preko portalov Facebook, Twoo in Badoo. Spoznala sem različne tipe moških, predvsem pa sem ugotovila, da je pri večini v ospredju želja po spolnosti. Nekateri, ti to odkrito povedo, drugi so malo manj odkriti in prideš do tega skozi pogovor, spet tretji pa uporabljajo svojo tehniko zapeljevanja, da bi dekle pridobili v posteljo. K sreči sama, do sedaj nisem imela težav in vse moške, ki sem jih imela priložnost spoznati v živo, sem dobro ocenila že pri samem pogovoru z njimi. Medtem, ko ima veliko mojih prijateljic s tem kar velike težave.
Pred kratkim, je imela meni zelo ljuba oseba, zelo negativno izkušnjo. Preko fb-ja je spoznala moškega s katerim sta se zelo dobro ujela. Zelo dolgo časa sta prijateljevala, dokler ni prijateljica sklenila, da bi ga rada spoznala tudi v živo. Vendar pa njuno srečanje v živo še zdaleč ni bilo takšno, kot je pričakovala. Njegov objem je bil grob, deloval je zelo živčno in z vsakim nestrinjanjem je postal agresiven. končno je prišel do dela, ko jo je na silo slekel in želel občevati z njo, čemur se je odločno uprla. Takrat je postal do nje žaljiv in jo obtožil, da je za vse sama kriva. Nekako se ji je uspelo izzviti iz njegova objema in odditi.

Zato drage dame, nisem proti spletnemu srečevanju, vendar vam polagam na srce. Bodite pozorne s kom se pogovarjate, kaj se pogovarjate, kako oseba reagira itd. Saj velikokrat že iz samega pogovora veliko izvemo o osebi in njegovem delovanju. Predvsem pa vedno, ampak res VEDNO poslušajte sebe, svoje srce in svoje občutke. Če vam notranjost govori, da je nekaj narobe, da nekaj ne štima, bodite bolj pozorne. Vedno zaupajte vaši intuiciji, saj se je pri meni izkazalo, da je vedno imela prav. Velikokrat ženske hrepenimo po pozornosti, po objemu, po nežnosti...vendar ni vredno, da to dobite od napačne osebe. Saj je tam zunaj toliko dobrih moških, ki vam bodo z veseljem dali vse to. Zato nikar ne "padajte" na prvega, ki vam piha na dušo, ampak spoznavajte ljudi in tako boste ugotovile, kdo je tisti, ki je resničen in pravi za vas. Zato poslušajte svojo intuicijo, ki vedno ve. Kajti vsak izmed nas si zasluži osebo, ki bo do nas dobra, prijazna, spoštljiva ne pa nekoga, ki bo nespoštljiv in agresiven. Zato imejte se rade in se ne zadovoljite z manj.

Želim vam, čim več lepih trenutkov pri spoznavanju ljudi in srečno na vaši poti.

POPOTNICA TEBI

Vsak izmed na se enkrat znajde na križišču življenja, ko ne ve kam bi šel naprej, kako bi nadaljeval, ali bi sploh nadaljeval. Tudi sama sem se pred dobrim letom znašla v podobni situaciji. Zmedena, prestrašena, polna bolečine in z negotovo prihodnostjo pred sabo. Na videz idealno življenje se je čez noč porušilo in pristala sem na samem dnu. Vse kar sem si želela je bilo dostojno življenje zame in za svoje tri otroke. Vendar dejstvo, da sem pristala v varni hiši, je bilo zame, kot za izobraženo žensko, ponižujoče in je v meni ubilo še tisti kanček samozavesti, ki sem ga imela. Nov kraj, novi ljudje, prilagajanje na življenje v skupnosti, cel kup težav, urejanje papirjev ter menjava šole za otroke je bila zame izčrpajoča. Prišli so trenutki, ko sem mislila, da ne bom zmogla vsega tega. Prišli so trenutki, ko sem se zrušila, ko sem si želela, da bi se vrnila v svoje prejšnje življenje, saj so bile spremembe tako močne, da so rušile mojo osebnost z vseh strani. Vendar volja do življenja in upanje v boljšo in lepšo prihodnost ter verjetje, da si končno, po 31.letih, tudi jaz zaslužim dostojno življenje, me je poganjala naprej. Vztrajala sem, ne glede na to, kako boleče je bilo. Želela sem več od življenja kot stalno zmerjanje, bolečino, udarce, klofute...Želela sem srečo, radost, ljubezen... in okolje primerno za vzgojo mojih treh sončkov. Ljubezen do njih me je in me še vedno poganja naprej, da jim zagotovim drugačno življenje kot sem ga imela sama. Kajti vsak izmed nas si zasluži le najboljše. Vsak izmed nas si zasluži, da ravnajo z njim kot s človekom.

 Danes, leto po moji drastični spremembi življenja, sem končno zaživela svoje življenje. Kljub vsem mukam, kljub vsem težavam sem vztrajala na tej poti. Neizmerno hvaležna sem si, da se nisem zlomila in sem vztrajal na tej trnjevi poti. 

V hiši sem spoznala čudovite osebe in od vsake sem se nekaj naučila. Nisem se vedno z vsemi razumela, a so mi ti odnosi, tako z uporabnicami kot socialnimi delavkami, pomagali, da sem osebno zrastla in se utrdila kot osebnost. Nisem več tisto prestrašeno dekle izpred enega leta, ki se je bala svoje lastne sence, ampak dekle, ki se zna postavit zase in tudi reči NE!. Popolnoma sem spremenila sebe, tako navznoter kot navzven, postala mama svojim otrokom, dobila službo in po enem letu iskanja prišla končno do svojega sanjskega stanovanja. Sreča in radost, ki sem ju končno, po tolikih letih, začutila v sebi sta neizmerni. Končno lahko rečem, da živim svoje življenje tako kot sem vedno želela.

Moj nasvet je, da vztrajajte! Nikar ne obupajte! Četudi bo še tako hudo, gre za vašo prihodnost, kajti mi sami kreiramo naše življenje. Od nas je odvisno kako bomo živeli. Tako kot do sedaj, ali pa lepše in bolj izpolnjeno. Spremembe so boleče, a še kako pomembne za našo preobrazbo. Jaz sem vztrajala. Šla sem skozi nevihto, skozi tornado, skozi opustošenje in sem preživela in prišla ven še močnejša kot kdaj koli prej. In še enkrat bi šla skozi vse to. 

ŽIVETI ŽIVLJENJE POLNO SREČE IN RADOSTI TER PO SVOJIH NAČELIH IN IZ SRCA JE NEKAJ NAJVREDNEJŠEGA NA TEM SVETU!

HVALA VSEM, KI STE BILI IN STE DEL NAŠEGA ŽIVLJENJA. VEDNO BOSTE V MOJEM SRCU, VEDNO!

LIFE IS NOT EASY

Life is not easy....which way to choose....which decision to make.....where to go.....every second in our life is made out of decisions....every decision teaches us something new.....

MY LIFE HAS CHANGE

My life has change.....because you change it......you came to my life in the most unespectate way....I wasn't prepare for you to came....and today I'm so happy that you are a part of my life....I'm so happy that I gave you a chance....that I gave a chance to myself....to met someone....you are not a princ on the white horse, but you are the king of my heart....I love your kisses, your hugs, your smile....I love you....I love your soul.....I love your heart....I love all of you.....but today I'm asking to myself do you feel the same.....is your love so strong that we will made it through this storm.....is your love so strong that you won't stop hoping......is your love so strong that we can fly to the moon and back....do you love me as much as I love you that we can stay together for etarnity.....I'm here waiting for you.....to open your heart and tell me what you feel....is this love true or just something we both creat because we were lonely....has this story an end or it will last to the end of the days......

POT SE NADALJUJE

Mineva 8 mesecev od kar sem stopila na drugačno pot. Pot, ki sem se je toliko let bala, pot katere me je bilo strah, če sem samo pomislila nanjo. Pot o kateri nisem želela niti sanjati. Vedela sem, da si zasluzim več, vendar je bil strah v meni preveč prisoten. Verjela sem, da ne bom zmogla a kljub temu sem v svojem srcu, svoji duši prosila za rešitev. Verjamem, da obstaja višja sila. Nekateri jo poimenujejo bog, drugi angeli, spet tretji energija. Ni vazno kako se imenuje to kar nas poganja, vazno je da v to silo zaupamo. Sama pravim tej sili življenje, ki mi je vsakokrat ko sem padla pomagali vstati. Velikokrat so me ljudje imeli za noro, ko sem sama v gozdu sedela ob reki, se pogovarjala z živalmi in prosila za pomoč. Kajti v srcu sem vedela, da obstaja nekaj na tem svetu, ki me bo slišalo, ki mi bo pomagalo. Življenje me je uslišalo. Zato kljub vsem tegobam, kljub vsem preprekam ljubim življenje, kajti vsak dan mi daje neskončno čudovitih stvari, ki jih mogoče zazna le moje srce. Vendar svet ne zaznavamo skozi razum, ampak skozi srce. Vsakokrat, ko želim rešiti situacije s pomočjo razuma, mi življenje pošilja na pot ovire, kjer je potrebno vključit srce. Opominja me, da pozabljam na lepoto, ki izhaja iz srca. Na čudovito okolico, ki me obdaja, na prelepo nebo, na pihljaje burje, na valovanje morja...Na lepoto srca, ki je v vsakem človeku. In po tolikih letih vztrajanja v situacijah, ki si mi škodovale me je življenje ponovno zbudilo in me usmerilo na pot, ki sem jo želela. Čeprav je ta pot trnjeva, na trenutke boleča, včasih se mi zdi, da ne bom zmogla, a danes sem spoznala, da mi zadnje mesece skuša življenje dopovedat, da spet pozabljam na svoje srce. V moje življenje so v teh nekaj mesecih vstopile čudovite osebe, osebe, ki so kot svetilnik v mojem življenju, osebe, ki ne poznajo moje zgodovine a so prepoznale vrednost mojega srca in vsakokrat ko trmarim in skušam vključit razum, me življenje preko njih usmeri v srce.
Nase poti so drugačne, vsak bije svojo bitko, vendar mene je življenje poslalo sem, da vam pokažem, da je življenje čudovito če mu le znamo prisluhniti, prisluhniti skozi srce. Ko si lahko se v tako težkih trenutkih nadenemo nasmešek na obraz in rečemo življenju hvala. Ni se vredno sekirati, obtoževati kajti tako škodimo le sebi in svojim najdražjim. Raje sprejmimo to kar imamo, pa čeprav le en evro v denarnici, kajti spoznavam, da nas zadnje čase življenje skozi finančne stiske uči, da začnemo prepoznavati pravo vrednost življenja. In prava vrednost življenja lezi v našem srcu in ne v naši denarnici. V teh 8 mesecih, ki so zame pravi pekel, pa čeprav velikokrat tega ne pokažem, sem se naučila največjih lekcij, ki so me se bolj obogatile in v mene vlile se dodatno moč in energijo, da se borim, borim za svoj obstanek, borim za obstanek svojih otrok in borim za vse tiste, ki potrebujejo mojo pomoč in tudi za vse tiste, ki so se znašli v temi. Toliko malo rabimo za svojo srečo, toliko malo. Ne obtožujmo drugih, ampak raje vstanimo in se začnimo boriti za tisto kar nam pripada, za svojo lastno srečo. Kajti vsak izmed nas to zmore, vsak izmed nas je lahko svetilnik, vsak izmed nas lahko sije in izžareva svoj sijaj, ki izhaja iz njegovega srca. Nikar se ne udajte pod tezo življenja, kajti to tezo si sami nalagamo nase, ker nočemo slišati tisto, kar nam življenje govori. Govori nam, da prisluhnemo svojemu srcu, ki nam pravi, da si zasluzimo srečo. Zato odprite nastežaj svoja vrata in zazrite se v svet in prepoznajte lepote, ki vas obkrožajo na vsakem koraku. In mene obkrožajo toliko čudovitih stvari, toliko čudovitih oseb in toliko čudovitih priložnosti, ki sem jim iz dneva v dan hvaležna iz vsega srca <3 <3 <3
VERJEMI, ZAUPAJ, LJUBI IN PREPUSTI SE MAGIČNOSTI ŽIVLJENJA

Sometimes you think you know everything, but you're wrong.....sometimes you think that you know everybody, but you're wrong.....sometimes you think you know yourself, but you're wrong......sometimes you think you know life, but you're wrong.....sometimes you think you know what you want, but you're wrong..,......,.................................sometimes you think you know nothing and that answer is right.....sometimes is better not to think and just be.....because knowing nothing means knowing everything with learning and living in the present moment and just accepting what life has to offer.................................good night my friend, sleep well and tomorrow start living like you have just start to live in this life full of ups and downs in this life full of suprises......love you all <3

Zadnje čase spoznavam in klepetam z ljudmi, ki so v svojem življenju zelo nesrečni. Za sabo imajo burno preteklost za katero krivijo druge in nikoli se ne vprašajo kaj so sami storili narobe, da se jim to dogaja. Za vsak odnos sta potrebna dva, ki se združita in ko se odnos konca ponavadi velikokrat eden krivi drugega da to ni uspelo. Potem pride do obtoževanj in jeze. Velikokrat me ljudje sprašujejo zakaj se tako dobro razumem z ljudmi, ki so mi prinesli nesrečo. Prvič zato, ker ne želim gojiti zamere, jeze, sovraštva do nobenega. Vsi smo samo ljudje in vsi delamo napake, vendar v svojem bistvu, v svojem srcu smo vsi dobri. Po drugi strani pa sem tudi sama vnesla svojo energiji v te odnose in mogoče z drugačnim pristopom, z drugačnimi odločitvami bi se ti odnosi lahko končali drugače. Zakaj bi gojila v sebi negativna čustva in bila zaradi tega slabe volje in zagrenjena? Se ne splača, ker je življenje prekratko. Vsak odnos me je naučil nekaj novega, vsak odnos mi je dal pomembno lekcijo, ki me danes bogati. Zakaj bi se fokusirala na slabe stvari, ko pa imam ob sebi toliko drugih pozitivnih stvari za katere sem iz srca hvaležna. In prav tako sem iz srca hvaležna za vsako osebo, ki je bila del mojega življenja, za vsako lekcijo, ki mi je bila poslana na pot, kajti brez njih danes ne bi bila to kar sem. Brez njih se danes ne bi borila za svoj obstoj, brez njih danes ne bi vedela kdo sploh sem in kaj si želim in brez njih danes ne bi bila tako močna oseba kot sem. Kljub temu, da je bilo težko in včasih se vedno je, sem danes vesela, da so bili del mojega življenja in me usmerili na pravo pot in mi pokazali, česa si v življenju ne želim več doživeti in pokazali so mi koliko sem v resnici vredna. Zato ne fokusirajmo se kaj nam je življenje slabega prineslo, ampak se raje osredotočimo na to kar nam je dobrega prineslo in iz negativnega povlecimo ven tisto pozitivno, da ko bomo v podobni situaciji, ne bomo več ponavljali iste "napake"

ISTOSPOLNOST

http://www.shiajezebel.com/2015/03/ime-mi-je-mojca.html?spref=fb&m=1

Super napisan članek. Toliko berem zadnje čase na to temo, da mi že prav slabo dela. Zakaj kritiziramo in obtožujemo druge ljudi, ko pa ne živimo njihovega življenja, ko ne čutimo kar oni čutijo. Lahko je kritizirat, to znamo vsi. Ampak redki od nas resnično živimo. Ne znamo živeti svojega življenja, ne znamo biti to kar v resnici smo, in zato si nadenemo maske, ker je tako lažje, da ne izstopamo, da nas ne izločijo, da nas ne kritizirajo. In ker maske, ki si jih nadenemo vplivajo na našo srečo, postanemo zagrenjeni in delamo to kar delajo vsi ostali, kritiziramo.
Dejte enkrat končno spoznat, da ljubezen ne izbira razumsko, ampak intuitivno. Ljubezen se zgodi, ljubezen ne pozna meja, ne pozna kritike, ampak samo je. Pustimo ljudi, da živijo svoje življenje, da živijo iz srca in da ljubijo tistega, ki jim je namenjen. Raje začnite delat pri sebi, raje začnite delati iz sebe, raje začnite poslušati svoje srce in odvrzite svoje maske in postanite to kar v srcu ste, kot pa da kritizirate tiste, ki so to že naredili.

FOR MY SOULMATE

Sometimes is better to stop and wait for the time is wright. Because circustamces can separate us, but our hearts can't be seperated. I will love you always and I will wait as long as it takes. If you need time I'm giving you time. I will be here and waiting for your heart to come back. I love you, I will always love you. My heart is yours. And when you will be prepared that we start again from where we have stop, call me and our story will continue.Till then I will keep you deep in my heart and this love will live till the end of my days. You are my treasure, you are my heart, and you are my soul. I love you baby for ever and ever heart emoticon heart emoticon heart emoticon heart emoticon heart emoticon heart emoticon

OGLAS

Mamica s tremi otroki išče, na področju J Primorske, primerno stanovanje ali še raje hišo, v kateri bi si lahko z otroci ustvarila dom. Zelo radi se gibljemo v naravi in skrbimo za domače živali ter pridelujemo svoje sadeže in zelenjavo. Z veseljem bomo priskočili na pomoč starejšim ljudem pri skrbi za gospodinjstvo in okolico hiše. Vse kar si želim je ugodno domovanje v katerem bom lahko vzgajala svoje otroke. Za več info me kontaktirajte na 040 471 404 (Andreja)

PARTNERSTVO

Partnerstvo je temelj življenja dveh oseb, ki se odločita, da bosta zaživela skupaj in združila svoji življenjski poti. Vendar pa velikokrat partnerstvo ni takšno kot smo ga pričakovali. Velikokrat se v odnosih zalomi in na koncu ostaneta dve ranjeni srci, ki se ločita in odideta po svoji poti naprej.

Če pogledamo skozi oči "sodobnega duhovništva", ki pravi, da vsaka oseba pride v naše življenje z določenim namenom. Vsaka oseba nam nekaj prinese. Od vsake osebe se nekaj naučimo in vsaka oseba, ki oddide pusti prostor, da se lahko začne nekaj novega, boljšega. Vendar velikokrat se sprašujem, kaj naj bi bilo tisto boljše. Če opazujemo današnje pare, in pare izpred toliko let nazaj ugotovimo, da je danes veliko več ločitev, kot je bilo včasih. Če pogledam ženske v naši rodbini so vse bile navajene, da potrpijo, da ne povedo kaj mislijo, da zadržujejo tisto kar jim ni všeč v sebi. Nihče v naši družini se ni nikoli ločil, vse ženske dajajo vtis, da so srečne, vendar ko pogledaš v njihove oči opaziš vse prej kot srečo. In seveda po istih stopinjah sem stopila tudi sama. Počela sem iste stvari, kot sem jih bila navajena. Počela sem to, kar sem videla pri drugih. Naučila sem se potrpeti, stisniti zobe, ne povedati, kar me moti, vendar kmalu sem ugotovila, da mi vse to ne prinese notranjega zadovoljstva saj sem izgubila stik same s sabo. Izgubila sem stik s svojim srcem. Vsa ta bolečina, žalost, jeza, ki se je kopičila v meni leta in leta dokler ni prišel trenutek, ko sem ugotovila, da ne zmorem več, da tako pač ne gre naprej. Da to nisem jaz in sem naredila korak naprej in odšla, se ločila.Seveda je to takoj sprožilo val obtožb v krogu družine, ki tega ni razumela. Dobivala sem nasvete, da je treba vedno potrpeti, marsikaj "pojesti", da se je potrebno za odnos truditi in da je ženska tista, ki drži odnos pokonci. Veliko časa sem se počutila, kot najslabša oseba, vendar sem sklenila, da bom prišla tej temi do dna. Začela sem se poglabljati v temo odnosov, partnerstva. Kakšno naj bi bilo pravo partnerstvo, kakšna naj bi bila prava ljubezen? Na čem naj bi temeljil pravi odnos. Ko smo mladi, ko smo najstniki se ponavadi zaljubimo v nekoga, zaradi katerega dobimo "metuljčke" v telesu. Vsi smo to že doživeli. Tudi sama, vendar ti odnosi se nikoli niso končali tako kot sem želela. Takrat sem imela tudi neke kriterije za partnerja, ki pa so se danes krepko spremenili. Velikokrat v najstništvu vpliva tudi na iskanje pravega fanta, verjetje v princa na belem konju. Večina najstnic sanja o njem, kako bo prigalopiral s svojim belim  vrancem, nas vzel k sebi in nas popeljal v lepši in boljši svet. Velikokrat na nas vplivajo pravljice, ki vse govorijo o neskončni ljubezni, ko lepotec odreši lepotičko, vse polepšano in okrašeno in zato verjamemo, da nek odnos prinaša le lepe stvari. Danes toliko let kasneje ugotavljam, da življenje je lahko pravljica, vendar pravljica, kjer ni vse rožnato kot je prikazano v pravljicah. Da obstaja princ na belem konju, vendar pot po kateri nas princ odpelje ni ravna, ampak vijugasta in polna ovir. S tem ko zrastemo in postanemo bolj "zreli" se tudi naš pogled na odnose spremeni.

Ko opazujem pare skušam ugotoviti, kaj je tisto kar jih povezuje in jih dela uspešne. Kakšen je tisti "recept", ki bi nam pomagal, da bi lahko skupaj vozili življenje in ne bi bilo treba, da bi bili toliko zagrenjeni, da ne bi bilo toliko ločitev. Prišla sem do naslednjih ugotovitev, ki jih je tudi v mojem odnosu zelo primanjkovalo.
Ugotovila sem, da je v odnosu zelo pomembna komunikacija, ko si dva povesta tisto kar ju moti, tisto kar ju veseli. Da si povesta vse. KOMUNIKACIJA je zelo pomembna in brez komunikacije je vsak odnos "obsojen na propad". Čeprav komunikacija veliko osebam dela težavo, vključno z mano, ker nismo navajeni komunicirati. Nismo navajeni se z nekom pogovarjati. Čeprav se to nekomu zdi čudno, vendar v veliko družinah tega ni. In to potem postane vzorec, ki ga peljemo naprej skozi življenje. Vzorec, ki ga je potrebno razrešiti, ker drugače lahko postane za nekoga poguben. Zelo težko je z nekom spregovoriti, če si bil prej toliko let navajen na tišino, da vse zadržiš v sebi. Kako težko je spregovoriti svojo resnico, ko pa se bil prej toliko let navajen, da si jo zatajil. Kako težko se je izraziti, ko pa si bil prej toliko let navajen, da so drugi izražali "tvojo" resnico namesto tebe. In ko se najdeta skupaj dve osebi, ki imata "motnje" v komunikaciji se začnejo pojavljati težave.
Naslednja zelo pomembna sestavina odnosa je DOTIK in NEŽNOST. Predvsem ženske smo take, da rade občutimo dotik, čeprav tudi moški niso izjeme. Ko te nekdo objame, stisne k sebi, ko te poljubi z vso strastjo, ko se v postelji privije k tebi...Za nekoga so te "malenkosti" zelo pomemben del življenja. Ko občutiš partnerja na svoji koži in ti z dotikom pokaže vso svojo ljubezen, strast...Nekje sem prebrala, da večina ljudji, ki trpijo za depresijo, v svojem partnerskem odnosu, ni imela dotikov. Telesna bližina je tako zelo pomembna. Sem bi lahko šteli tudi spolnost, ki pa seveda za oba spola pomeni nekaj drugega. Moški velikokrat skozi spolnost zadovoljujejo svoje potrebe in velikokrat pozabijo, da je spolnost za njihovo partnerko veliko več kot to, saj spolnost ženskam pomeni globjo vez s partnerjem, saj se med spolnostjo njuni energiji povežeta in združita v eno. Spolnost bi mogla za oba partnerja predstavljati vrhunec njune združitve, ko se lahko povežeta v božansko celoto in postaneta dve srci združeni v eno. Spolnost naj bi pomenila raziskovanje eden drugega in predajanje strasti, ki ju je združila skupaj. Spolnost ni samo sex, ampak je veliko več in to so vse civilizacije pred nami vedele, le v današnjem, sodobnem času, se je prava spolnost popolnoma izgubila in postala le "opravilo" para.
Za partnerski odnos, pa je pomembno tudi ZAUPANJE. Velikokrat se v odnosih pokaže, da si partnerja ne zaupata, velikokrat pride do ljubosumja. Brez zaupanja, bo postal odnos prej ali slej "pekel". Velikokrat se zaupanje gradi več časa, poruši pa se ga lahko v sekundi. In ko enkrat izgubimo zaupanje v partnerja ga je zelo težko ponovno zgraditi.

Poleg teh treh sestavin, je vsekakor za vsakega posameznika pomembno še kaj drugega. Vendar bistvenega pomena je, da se vprašamo, kaj je tisto kar je za nas zelo pomembno, kajti težko bomo našli nekoga, ki bo vtrezal vsem našim kriterijam. Zato je dobro pogledati pluse in minuse vsakega odnosa in pretehtati ali je bolj pomembno, da je naš partner lep kot npr.Brad Pitt ali, da podobno razmišlja kot mi. In to je tisto prilagajanje, ki je potrebno v odnosu. Da ugotovimo kaj želimo in predvsem sprejmemo nekoga zaradi njegovih kvalitet in ne zato, ker bi ga radi spremenili v kopijo princa na belem konju o katerem sanjamo že celo življenje, kajti v nobeni pravljici ni prikazano kakšen je v resnici ta princ, sigurno pa ni popoln, kot ga pravljice želijo prikazati, kajti nihče izmed nas ni popoln. Vsak izmed nas ima napake in zato je verjetje, da bomo našli tako popolno osebo, kot si jo predstavljamo v naši domišljiji absurd. Vsekakor je potrebno prilagajanje in postavljanje na tehtnico, kaj nam v življenju več pomeni in le tako lahko pridemo do kvalitetnega partnerstva, ki lahko traja za celo življenje.
Vse vede, govorijo o združitvi yinga & yanga, črnega in belega, dobrega in slabega in tako naj bi bilo tudi partnerstvo, ko se združita dve navidezno čisto drugačni srci, ki potem tvorita celoto. Kajti če pogledamo v naravo, v okolico vidimo da ni vse belo in ni vse črno, ampak je vse sestavljeno iz dveh različnih polovic, ki potem tvorita celoto.

VALENTINOVO

Danes je pa valentinovo. Na kar smo bili opozorjeni že en mesec prej s strani trgovcev, ki pridno prodajajo take in drugačna darilca, ki naj bi nas razveselila za valentinovo. Seveda se ve, koga bo to najbolj razveselilo, trgovce, ki bodo pridno zaslužili na ta račun.
Sicer so postali vsi prazniki bolj komercialna niša, kot pa resnični prazniki, ki naj bi nam prinesli nek globlji pomen. Sicer sama poanta valentinovega je dobra, vendar pa bi mogli, vsaj po mojem mnenju, ta praznik praznovati vsak dan. Saj kot vemo je ljubezen gonilna sila življenja, gonilna sila odnosov, gonilna sila našega obstoja. Potemtakem, zakaj bi ji posvečali posebno pozornost samo na ta poseben dan. Vsak dan bi si bilo potrebno izkazovati ljubezen, začenši pri sebi. Kajti odnos in ljubezen do nas samih je zelo pomembna, kajti ko imamo radi sami sebe, ko si znamo sami sebi izkazati ljubezen, ko znamo sami sebe presenetiti, šele takrat lahko to izkazujemo tudi drugim. Namen valentinovega, kot ga mediji propagirajo, je predvsem v tem, da obdarimo, izkažemo ljubezen našemu partnerju in seveda se tukaj čutijo prikrajšani vsi tisti, ki so samski. Velikokrat se počutijo žalostne, depresivne, ker nimajo partnerja, ki bi mu lahko na ta poseben dan izkazali ljubezen, mu nekaj podarili. Seveda pa nobeden medij ne propagira dejstva, da je že ljubezen do nas samih zelo pomembna, da lahko na ta poseben dan izkažemo ljubezen sami sebi. Mi smo središče našega sveta in tako kot se bomo negovali, tako se bo naše življenje odvijalo naprej. Zato nikar ne obupujte, če ste sami, če nimate nikogar ob sebi. Danes naj bo vaš dan, presenetite sami sebe, izkažite ljubezen sami sebi.

No tudi sama sem podarila moji najljubši polovici nekaj sladkega, ker vem, da je zelo sladkosned in ko so moji otroci opazili čokoladni srček, ki sem ga imela v sobi in je čakal, da pride do naslovnika so bili vsi "žalostni" saj so gi želeli tudi oni imeti. Najbolj me je presenetil njihov odgovor, da če njih nimam nič rada, ker jim nisem kupila takega srčka. Sprva me je njihova izjava zelo šokirala, saj je nisem pričakovala pa tudi ker dobijo mojo ljubezen vsakdan. Vendar tudi otroci radi občutijo, da jih imamo radi tako, da jih presenetimo z majhnimi pozornostmi. Tako, da drage mame, če imate otroke jim danes še bolj izkažite ljubezen, tako da jih dodatno pocrkljate, jim še posebej poveste, da jih imate radi.
Zato naj ne bo valentinovo samo praznik zaljubljencev, ampak praznik ljubezni do vseh, ki obkrožajo naše življenje. Vsakemu posamezniku, ki je del našega življenja, danes pokažimo, da nam veliko pomeni, pa čeprav z majhno malenkostjo. In nikar ne pozabite naj bo valentinovo vsak dan, naj bo vsak dan praznik ljubezni in ne samo 14.2., ko je le-ta zabeležen v kolendarju.

Želim vam čudovito praznovanje v krogu vaših najbljižjih in dan poln ljubezni.

NOČ

 Sedim na pragu in gledam,
tebe, ki tako temna si,
kot moje najtemnejše misli
in hkrati tako jasna kot žarek sonca.


Tam zunaj si vsa spokojna
in prinašaš mir v srca vseh ljudi.
Zdaj zrem vate tako kot vsako noč doslej
in razmišljam kako naprej.

Iščem misli, nasvete,
ki lahko daš mi jih le ti. Tvoja milina, ki boža moje srce
in pomiri dušo, ki išče pot do svojih korenin.

Vak večer te opazujem, draga tema.
Vsak večer, prihajam k tebi po nasvete,
da me razsvetliš, tako kot tebe zvezde in luna.
Vsak večer zrem v daljavo in polušam tvoj šepet,
ki mi veli, da življenje čama me,
z vsemi odtenki teme in svetlobe.

Praviš, da sem del tebe,
poslan na Zemljo, da združim temo in svetlobo,
poslan na Zemljo, da razširim krila ljubezni in sreče
med tiste, ki tega ne znajo.

Praviš, da znam in zmorem
in jaz tu na pragu
sedim in vpijam tvoj neskončni mir,
ki v meni širi božansko energijo vesolja.

Vsi smo eno,
vsi prišli smo iz teme in sedaj razširjamo krila svetlobe.
Hvala ti draga tema, da si ob meni,
da lahko vsak večer zrem vate in se spomnim
kdo v resnici sem.

Človek s srcem in dušo,
rojen iz teme, poslan v svetlobo,
da najdem svoj mir in zaživim,
kot ena izmed lučk, ki gorijo,
da spomnijo na najglobjo skrivnost,
ki skrita je globoko tam
kjer naše je srce.

Avtor: A.Z.

SANJE

Vsakdo izmed nas ima sanje. Vsakdo izmed nas sanja o lepšem življenju, o lepši prihodnosti. A le reddki, svoje sanje uresničijo.
Zadnje čase se veliko srečujem z ljudmi, ki so nesrečni, ki niso zadovoljni s svojim življenjem, ki vztrajajo v službah, ki jim ne prinašajo notranjega zadovoljstva, ki se zadovoljijo s partnerskim razmerjem, ki jim ne prinaša tiste globje povezave kot bi si želeli...Veliko ljudi je takih. Sama sem to doživela na lastni koži, kako je živeti s človekom, ki ni zadovoljen s svojim življenjem. S človekom, ki ne uživa, ni srečen v tem kar ima in kar počne.
Velikokrat se vprašam, kako sploh ljudje zmorejo živeti neizpolnjeno? Kako lahko vztrajajo v nečem, kar jih dela nesrečne? Taki ljudje, se velikokrat ne znajo nasmehnit, ne znajo biti pozitivni, ne znajo uživati, v stvareh, ki jih obdajajo. Taki ljudje velikokrat vso svojo nesrečo stresajo na okolico. Da se počutijo izpolnjene obrekujejo vse okrog sebe, velikokrat so drugi krivi za njihovo nesrečo...Velikokrat najdejo potešitev za svoje težave v alkoholu, cigaretah, odvisnosti od partnerjev, spolnosti...Vendar življenje s takim človekom je zelo naporno, saj kljub temu, da ga imamo radi, da mu stojimo ob strani, da ga poskušamo vsaj malo osrečiti, to zanj ni dovolj, ker sam sebe ne zna osrečiti, ker sam sebe nima rad.
Zakaj ljudje ne vztrajamo pri svojih sanjah? Velikokrat zato, ker menimo, da nam ne bo uspelo, ker menimo, da nismo vredni, ker si ne zaupamo, ne zaupamo v naše sposobnosti in predvsem ne verjamemo, da se nam lahko sanje sploh uresničijo. Pri uresničevanju sanj je zelo pomembna vera vase, vera v življenje, zaupanje v življenje. Že od malih nog sem vedela, kaj si želim od življenja, vedela sem kaj želim početi v življenju. Vendar leta so minevala in vera v moje sanje je počasi bledela. Vendar pa kljub vsemu, nisem nikoli prenehala verjeti vanje. Vedno so bile z mano, v mojem srcu in po tihem sem vedela, da enkrat, prej ali slej se bodo uresničile. In danes, po 31.letih se te moje sanje končno uresničujejo. Pot je bila dolga, trnjeva, polna solz, razočaranj...Vendar to, da lahko počnem kar me veseli, v čemer uživam je zame največja nagrada, ki mi jo lahko življenje podari. Kajti danes se počutim izpolnjena, vesela, prekipevam od življenja, prekipevam od življenjske energije. Sanje se ne uresničijo čez noč, kot to nekateri pričakujejo. Da jih lahko uresničimo, moramo najprej osebnostno zrasti, se utrditi, da bomo lahko sledili sami sebi. Življenje nam vedno pošlje na pot preizkušnje, lekcije, ki jih potrebujemo, da postanemo močnejši, da se osebnostno izpopolnimo. Vedno nam pošilja na pot take lekcije, ki jih potrebujemo, da bomo kasneje lahko zaživeli v radosti in v uresničevanju tistega dela našega srca, o katerem sanjamo že od nekdaj. Nekdo sanja o idealni službi, spet drugi o izpopolnjenem partnerstvu, spet tretji o potovanju okrog sveta...Vsak izmed nas ima različne sanje in vsakega izmed nas življenje vodi po čisto drugačni poti, da lahko pridemo, do tiste poti na kateri bomo lahko uresničilo to kar si želimo.
Zato, če imate sanje, če veste kaj želite, začnite ponovno razmišljati o tem. Verjemite, da tudi vi lahko uresničite ta delček sebe. Zato začnite že danes. Začnite verjeti, da se sanje uresničijo, veremite, da ste vi to sposobni narediti, verjemite, da si vi to zaslužite in predvsem zaupajte življenju, da vas bo vodilo po poti do uresničitve, vendar pa morate vesolju zaupati česa si sploh želite.
In če ne veste kaj so vaše sanje, se spomnite kaj si tako zelo močno želite narediti, pa vedno najdete izgovor, da to sploh ni možno uresničiti. Verjemite, vse lahko uresničite z vašo voljo, pogumom, notranjo močjo predvsem pa vero in zaupanjem v življenje, da vas bo dostavilo tja, kamor želite priti.
Ne vztajajte v nečem, kar vas onesrečuje, kajti vsakdo izmed nas si zasluži biti srečen. Če pa ne vidite druge poti, pa vam svetujem, da pogledate na trenutne razmere iz drugačnega zornega kota. Vprašajte se zakaj vztrajate v tem. Najdite tistvo svetlo točko, ki vas bo držala po koncu in, ki vam ne bo dovolila, da se predate obupu in žalosti. Tudi sama sem velikokrat zaradi preživetja počela nekaj kar mi ni bilo všeč, da sem lahko otrokom nudila osnovno življenje in takrat kljub temu, da nisem bila srečna sem iskala pozitivne točke v dani situaciji in se življenju zahvaljevala, za vse kar imam, da se nisem zlomila in predala negativnim vibracijam.
Zato kar pogumno naprej dragi moji, vztrajajte, sanjajte svoje sanje in zaupajte v življenje, da vam jih bo pomagalo uresničiti.

SREČA

Zrem skozi okno in opazujem kako zunaj sneži. Kako lepo letijo snežinke iz neba in oddevajo našo pokrajino v snežno belo barvo.Kako lepo jih je opazovati, kako svobodno se premikajo in lepo počasi padajo na zemljo. Ta njihov ples, ki se ne ozira na okolico, ki ne posluša nekih svojih notranjih omejitev, ampak preprosto padajo in sledijo svoji poti.
Včasih si želim, da bi tudi jaz bila snežinka, da bi se lahko svobodno gibala in se ne ozirala na prepreke, ki stojijo na poti. Vse preveč se omejujejmo z nekimi ideali, z nekim razmišljanjem, ki nam na koncu prinese nezaželene rezultate. Preveč razmišljanja, preveč analiziranja, preveč če-jev, preveč izgovorov, preveč iskanja kaj še bi lahko bilo...Vsega preveč in čisto premalo poslušanja srca, poslušanja notranjega jaza. Kako preprosto se sliši, a kaj ko še zdaleč ni tako preprosto. Zakaj si preprosto ne upamo, zakaj nismo enkrat za spremembo drzni, zakaj preprosto ne reskiramo, zakaj preprosto se ne poženemo naprej....Preveč zakaj-ev. A resnica je čisto preprosta: vsak začetek je težak in vsak konec je še težji, toda življenje je tako, nepredvidljivo. Danes si in jutri te ni. Danes si tukaj, jutri si tam. Danes nekaj imaš, jutri tega nimaš več. Ne vemo, kaj nam bo življenje poslalo na pot, ne vemo koliko časa bo nekaj trajalo. Vse kar vemo je to, da bomo v tem času med začetkom in koncem neznansko uživali, se učili, spoznavali nove stvari in predvsem spoznavali sami sebe. Ne bo lahko, ne bo preprosto, vendar pa bo vredno. Vredno vsakega koraka, kajti vsak korak, ki ga naredimo, nam VEDNO prinese nekaj novega. Zato preprosto ni vredno, da se ovijemo v lupino in idealiziramo nekaj, saj vemo, da popolnega ideala ni. Nihče ni popoln, tudi narava ni popolna, lahko pa vidimo v tej nepopolnosti nekaj popolnoma popolnega. Tako popolnega, da nam bo za tisti čas, ki nam je namenjen skupaj, osrečil delček našega potovanja skozi zemeljsko življenje. Sreča je v malih stvareh in vedno glejmo na vsak dogodek ne samo iz temne strani, ampak tudi svetle, kajti življenje ima svetlo-črn kontrast. Oba sta del njega in na oba glejmo enako, kajti vsak začetek prinese svetlobo in prinese tudi temo in vsak konec prinese temo in tudi svetlobo. Pojdimo naprej in se ne ustavljajmo pri vseh tistih izgovorih, ampak sprejmimo vsak začetek in vsak konec, sprejmimo tisto kar je med začetkom in koncem ter sprejmimo vse temne in svetle dele, ki nam to prinaša. Kajti vse nam prinaša srečo, da zaživimo še bolj izpolnjeno. Na vsak korak, vsak trenutek, vsako pot glejte skozi oči sreče, skozi oči popolnosti in takrat bo še tako nepopoln trenutek postal popoln. 

LJUBEZEN

Ljubezen o ta ljubezen. Kakorkoli se obrnem, vedno mi hodi v ospredje ta beseda. Vsi govorimo o ljubezni, vsi bi jo radi doživeli, a le malo nas v resnici tudi to doživi. Vsi govorijo, da je najpomembnejša ljubezen do sebe. Ja, se popolnoma strinjam, vendar včasih to ni dovolj. Ljudje smo različni in vsak drugače dojema ljubezen. Vsak ima svojo definicijo o ljubezni.
Te dni me je gripa položila v posteljo. Po naključju sem od cimre dobila v branje vse tri deleknjige 50 odtenkov sive. Knjiga, ki naj bi bila najbolj brana, a kljub temu me ni dovolj pritegnila, da bi si jo izposodila v knjižnici in jo prebrala. Tokrat pa sem jo imela "servirano" na mizo in ker nisem imela drugega dela, kot ležati sem jo vzela v roke in začela z branjem. Priznam, prijetno sem bila presenečena nad njo. Všeč mi je bilo predvsem sporočilo knjige, ki pravi, da prava brezpogojna ljubezen lahko premika gore. Ta misel, ki je v mojem srcu že kar obstajam in jo najdem v neki erotični sadomazo knjigi, ki naj bi predstavljala ravno nekaj drugega. Najdeta se dve osebi z nizkim samospoštovanjem, z zelo borno ljubeznijo do samega sebe, vendar prvič, ko usoda poskrbi za njuno naključno srečanje, se med njima vzpostavi neka vez, ki ju vedno potegne nazaj skupaj. Na prvi pogled zelo različna, vendar v svojem bistvu popolnoma enaka. In ta navidezna vez, energija, ki se splete med njima ju vedno znova združi in jima pomaga, da eden ob drugemu rasteta, se spoznavata, spoznavata sebe, ugotavljata kdo sploh sta. Iz čisto naključnega spoznanja preraste njun odnos v nekaj več. Eden drugemu podarita sebe. Eden drugemu pomagata. Sta kot dve ranjeni živali, ki sta se izolirali pred svetom, da ju ne bi nihče več ranil in v tej svoji ranjenosti pomagata eden drugemu zaceliti ranjeno srce, ki bo sposobno ljubiti.
Zgodba me je zelo pretresla. Toliko ovir je bilo med njima in kljub vsemu sta vedno znova prišla skupaj, saj ju je združevala tista nevidna vez, energija, ki ju je povezala prvi dan njunega srečanja. Mogoče se me je zgodba toliko bolj dotaknila, ker se nekaj podobnega trenutno dogaja tudi v mojem življenju, ko me je neka globlja vez združila s človekom, ki mi je po eni strani popolnoma podoben, po drugi strani pa tako različen. In čeprav v začetku nisem želela od njega nič drugega kot prijateljstvo, je to najino prijateljstvo preraslo v nekaj veliko več. Dve ranjeni srci, ki sta se zaprli bolečini, ponovno utripata, rasteta in se celita. In ko bosta srci popolnoma zaceljeni se bo lahko med njima stkala tista močna vez imenovana ljubezen.
Ljubezen ne pozna meja in velikokrat v življenju moramo najprej občutiti bolečino, da lahko potem občutimo ljubezen. Ja, ljubezen dela čudeže, to je dejstvo. In ko nam pride na pot pravo srce, pravi partner so čudeži mogoči. Le včasih je potrebno izklopiti um in prisluhniti telesu, srcu, občutkom, energiji, vezi, ki se je vzpostavila med dvemi srci. In če želimo, da ta ljubezen obstane je potrebno vlagati veliko svojega čaa. Zato vztrajajte, kajti ko se združita dve polovici srca, ying in yang, je to najmočnejša vez, ki združi dve osebi v celoto. In vse kar je potrebno je verjeti, verjeti, da taka oseba obstaja. In verjemite mi našli jo boste, pa čeprav včasih na zelo čuden način in v zelo čudnih okoliščinah vstopi v naše življenje. Nikar se ne bojte le predajte se, saj konec koncev nimate kaj izgubiti, pridobite pa lahko veliko.
Kako se bo moja zgodba končala ne vem. Vse kar vem je to, da bi ta trenutek, ta čustva, ki jih trenutno doživljam, obdržala v svojem življenju za vedno, a le čas bo pokazal, ali je ta vez dovolj močna, da se združi v celoto in se poveže v večnost, v ljubezen.

ALI JE RES VSE NEGATIVNO OKROG NAS

 

Ali je res vse negativno okrog nas? To vprašanje si velikokrat postavljam, ko poslušam druge ljudi in njihovo razmišljanje. Vse nas moti, vse je slabo, nobeden ni za nas dovolj dober, edino naše mnenje velja, še vreme nam ni več po volji...In v takih trenutkih se vprašam, pa zakaj ti ljudje sploh še živijo. Zanje je vse negativno, nič jim ni všeč potem kakšen smisel je, da sploh živimo in životarimo v tem črnem svetu, ki nam daje samo trpljenje in ničesar drugega. Moj dober prijatelj mi je enkat rekel, da je življenje boj za obstanek. Ja, se strinjam, mogoče ima prav, vendar od nas je odvisno kako se bomo borili skozi življenje: z namsehom na obrazu, z vero v boljše življenje in z zaupanjem, da se vse dogaja po nekem načrtu, ki smo si ga sami izbrali, zato da se določene stvari, lekcije naučimo ali z neprestanim jamranjem, obtoževanjem, negativizmom, kritiziranjem itd. Poskusite se vživeti v ta dva koncepta in poglejte kateri bi bil lažji za nas, da "preživimo" ta boj za obstanek. Jaz še vedno verjamem v neskončno ljubezen in v lepote, ki nam jih življenje ponuja in od tega dokler bom živa ne odstopim. Kajti vsako jutro, ko se zbudim, mi življenje ponuja nekaj čisto drugačnega kot prejšnji dan. Vsak dan mi prinese na pot drugačne lepote, drugačne lekcije, drugačne dogodke. En dan me prebudijo nežne kaplje dežja, drugi dan sončni žarki, spet tretji dan ptičje petje...Vsak dan se začne drugače in vsak dan je popoln v vsej svoji popolnosti. In včasih ne razumem ljudi, kako tega ne vidijo. Zakaj enkrat za spremembo zjutraj, ko se zbudimo namesto, da rečemo spet moram vstati in iti v službo, nadomestimo te besede kako čudovit nov dan je pred mano, le kaj novega mi bo danes prinesel. Besede kot so pustime že enkrat pri miru, ker mi greš na živce, zamenjajmo hvala ti, ker si del mojega življenja in me opozarjaš na tisto, kar nisem še spremenil pri sebi. Besedo sovražim te spremenimo v ljubim te. Besedo kakšno neumno vreme je zunaj, spremenimo v kakšno čarobno vreme je danes, ravno pravšnje za poležavanje in branje najljubše knjige. Če smo pozorni kaj govorimo in vsak negativen stavek spremenimo tako, da bo bolj prijazen do nas samih in tudi do osebe, predmeta, stanja, ki je za nas v tistem trenutku sporen se nam bo v trenutku spremenilo celotno dojemanje sveta in bo tudi naš boj za obstanek na tem planetu čisto drugačno doživetje kot je bilo do sedaj. Tako malo rabimo, da smo srečni, tako malo, pa kljub vsemu se raje zadržujemo v coni neugodja in širimo negativne misli, ki nam jemljejo energijo in naše življenje na zemlji obrnejo v boj, boj za preživetje. Ampak smiselno se je vprašati, proti komu sploh bijemo ta boj, proti življenju samemu ali proti nam? Mi smo tisti, ki se borimo sami proti sebi, kajti ne dovolimo si, da bi izkusili tisto najlepše, kar nam življenje lahko da, lahko ponudi. In to so čisto preproste stvari, ki nam jih noben denar ne zmore dati in nam jih nihče ne upa kupiti, kajti to so stvari, ki ležijo v nas samih, v našem srcu: LJUBEZEN, SREČA, VESELJE, RADOST, HARMONIJA. Ko bomo začeli svet, življenje gledati skozi oči teh petih besed, naše življenje ne bo več boj za obstanek, ampak živeti življenje, ki nam pripada.
Zato začnite gledati na svet z drugačnimi očmi in odprl se vam bo nov prizor življenja o katerem sploh niste vedeli, da obstaja.