POPOTNICA TEBI

Vsak izmed na se enkrat znajde na križišču življenja, ko ne ve kam bi šel naprej, kako bi nadaljeval, ali bi sploh nadaljeval. Tudi sama sem se pred dobrim letom znašla v podobni situaciji. Zmedena, prestrašena, polna bolečine in z negotovo prihodnostjo pred sabo. Na videz idealno življenje se je čez noč porušilo in pristala sem na samem dnu. Vse kar sem si želela je bilo dostojno življenje zame in za svoje tri otroke. Vendar dejstvo, da sem pristala v varni hiši, je bilo zame, kot za izobraženo žensko, ponižujoče in je v meni ubilo še tisti kanček samozavesti, ki sem ga imela. Nov kraj, novi ljudje, prilagajanje na življenje v skupnosti, cel kup težav, urejanje papirjev ter menjava šole za otroke je bila zame izčrpajoča. Prišli so trenutki, ko sem mislila, da ne bom zmogla vsega tega. Prišli so trenutki, ko sem se zrušila, ko sem si želela, da bi se vrnila v svoje prejšnje življenje, saj so bile spremembe tako močne, da so rušile mojo osebnost z vseh strani. Vendar volja do življenja in upanje v boljšo in lepšo prihodnost ter verjetje, da si končno, po 31.letih, tudi jaz zaslužim dostojno življenje, me je poganjala naprej. Vztrajala sem, ne glede na to, kako boleče je bilo. Želela sem več od življenja kot stalno zmerjanje, bolečino, udarce, klofute...Želela sem srečo, radost, ljubezen... in okolje primerno za vzgojo mojih treh sončkov. Ljubezen do njih me je in me še vedno poganja naprej, da jim zagotovim drugačno življenje kot sem ga imela sama. Kajti vsak izmed nas si zasluži le najboljše. Vsak izmed nas si zasluži, da ravnajo z njim kot s človekom.

 Danes, leto po moji drastični spremembi življenja, sem končno zaživela svoje življenje. Kljub vsem mukam, kljub vsem težavam sem vztrajala na tej poti. Neizmerno hvaležna sem si, da se nisem zlomila in sem vztrajal na tej trnjevi poti. 

V hiši sem spoznala čudovite osebe in od vsake sem se nekaj naučila. Nisem se vedno z vsemi razumela, a so mi ti odnosi, tako z uporabnicami kot socialnimi delavkami, pomagali, da sem osebno zrastla in se utrdila kot osebnost. Nisem več tisto prestrašeno dekle izpred enega leta, ki se je bala svoje lastne sence, ampak dekle, ki se zna postavit zase in tudi reči NE!. Popolnoma sem spremenila sebe, tako navznoter kot navzven, postala mama svojim otrokom, dobila službo in po enem letu iskanja prišla končno do svojega sanjskega stanovanja. Sreča in radost, ki sem ju končno, po tolikih letih, začutila v sebi sta neizmerni. Končno lahko rečem, da živim svoje življenje tako kot sem vedno želela.

Moj nasvet je, da vztrajajte! Nikar ne obupajte! Četudi bo še tako hudo, gre za vašo prihodnost, kajti mi sami kreiramo naše življenje. Od nas je odvisno kako bomo živeli. Tako kot do sedaj, ali pa lepše in bolj izpolnjeno. Spremembe so boleče, a še kako pomembne za našo preobrazbo. Jaz sem vztrajala. Šla sem skozi nevihto, skozi tornado, skozi opustošenje in sem preživela in prišla ven še močnejša kot kdaj koli prej. In še enkrat bi šla skozi vse to. 

ŽIVETI ŽIVLJENJE POLNO SREČE IN RADOSTI TER PO SVOJIH NAČELIH IN IZ SRCA JE NEKAJ NAJVREDNEJŠEGA NA TEM SVETU!

HVALA VSEM, KI STE BILI IN STE DEL NAŠEGA ŽIVLJENJA. VEDNO BOSTE V MOJEM SRCU, VEDNO!