DOBRODELNI KONCERT

 

Vabljeni na dobrodelni koncert, kjer bomo celoten izkupiček nabranega denarja namenili za operacijo Renejeve nogice.

Več o Reneju si lahko preberete tukaj:
https://www.facebook.com/pomagajmoreneju?fref=ts

Spored dogodka:
od 10.00-11.30: plesna delavnica s Kidrič Nikom (The Artifex)
od 11.30-12.30: nastopi plesnih skupin; Plesni center ADC, Kreart,  nastop preformerja
                          Mihičinac Tomy-a
od 12.30-13.30: zumba z "Alice in Meto"
od 13.30-14.15: joga smeha
od 14.15-15.00: ElaBanda
od 15.00-15.45: Miran Rudan
od 15.45-16.30: Kingston

Med samim dogodkom bo na voljo tudi: srečelov, možnost jahanja konjev, poslikava obraza, otroške delavnice, kaligrafska delavnica z Loredano Zega, ples s Piko Nogavičko, sejem unikatnih izdelkov, predstavitev Freestyle učenja.

Možnost kosila z 5 eur.

Vstopnina: 3 eur

 

DNEVNA MISEL

Pred nekaj dnevi sem od prijatelja dobila v roke poseben CD. Ko mi ga je dal si sploh nisem predstavljala, kaj je sploh na njem.  Glede na to, da rada gledam filme, sem pač mislila da mi je dal kakšen dober film za pogledat, ampak ko sem si ga zavrtela, sem bila presenečena, ne samo presenečena, celo šokirana.

»Film« govori o tem, kaj se v resnici dogaja v tem svetu. Govori o korupcijah, o resnični vrednosti denarja, o tem kako smo ljudje lutke v rokah nekaj posameznikov, ki želijo zavladati svetu. O tem kako nam perejo možgane, da bi nam zavladali. To je daleč od tega kako jaz dojemam svet. Zame so vsi ljudje dobri in v vsakem vidim njegovo srce in dušo in ta film predstavlja neko drugačno realnost od moje.

Sedaj se sprašujem ali je to res? Ali smo resnično lutke v upravljanju peščice ljudi, ki bi radi zavladali celotnemu planetu? Ali je resnično to mogoče?  Ne, ne zdi se mi resnica, ampak ta tema zame ni nova. Že v preteklosti sem slišala za podobne stvari, vendar sem jih enostavno zavrnila. Nisem želela sprejeti te resnice. Nisem bila sposobna dojeti, da je mogoče vse to res! Vendar danes že cel dan razmišljam o tej temi. Že cel dan skozi moj um prihajajo take in drugačne misli, taki in drugačni dogodki, ki sem jih doživela. Ampak zakaj nisem ukrepala? Že takrat sem vedela, da v tej zadevi nekaj ne gre skupaj. Že takrat sem vedela, da to ni resničnost, ki bi jo lahko ljudje živeli. Ampak zakaj?! Zakaj sem si zatiskala oči in se naredila, da je vse ok, da je to normalno, da je to naša resničnost, naša realnost?! Odgovor je preprost, zato ker sem zaupala drugim. Verjela sem, da imajo drugi prav, verjela sem, da drugi vedo kaj je za nas najbolj primerno.  Kajti današnja družba ne potrebuje posameznikov, ki mislijo s svojo glavo, ampak potrebuje ljudi, ki delajo to kar drugi govorijo in s tem načinom delovanja jim prinašamo gore denarja. Praktično smo sužnji v lasti tistih, ki vladajo temu svetu. V glave nam že stoletja cepijo misel, da to kar čutimo to ni pravo. Ampak je pravo tisto kar nam govorijo in to se zelo lepo odraža v današnjem življenju. Poglejmo samo naše politike, ki jim ljudje nasedamo. Vedno znova in znova in znova volimo ene in iste ljudi, ki pa ne znajo nič drugega, kot do da nam lažejo v oči, da nam pihajo na dušo in se na naš račun okoriščajo. Oni živijo »dostojno« življenje in mi  ljudje životarimo. A to je tista resničnost, ki jo želimo živeti?! Vendar sprašujem se ali niso tudi naši politiki samo del sistema »velikih živin«, ki narekujejo naš tempo življenja?! Potem so tukaj vojne, za katere so nam vcepili v glavo, da so »normalne«, pač da se je potrebno na takin način soočiti s tistimi, ki nam želijo slabo. Ampak a so resnično naši sosedje, prijatelji, sorodniki, znanci tisti, ki nam želijo slabo?! Ali so resnično oni naši sovražniki?! Ali so samo lutke v rokah vladajočih?!

Zakaj jim verjamemo?! Zakaj ne verjamemo sebi, kajti rodili smo se zato, da bomo živeli. Rodili smo se zato, da bomo izživeli sebe, da se bomo izrazili, da bomo uživali, bili srečni, zadovoljni, ampak zakaj tega ne živimo?! Zakaj smo se izgubili in dovolili oblastem, da nas zasužnjujejo?! Zakaj dovolimo drugim, da smo njihove lutke? Zakaj preprosto ne začnemo razmišljati s svojo glavo?

En kup zakajev, ampak odgovor nanje leži v nas, v našem umu, v našem srcu, v naši duši. Mi smo tisti, ki ustvarjamo ta svet in mi smo tisti, ki narekujemo kako bomo živeli. Vse povsod slišim ljudi govoriti kako so nesrečni, žalostni…ampak dragi moji zakaj potem nekaj ne spremenite? Zakaj ne začnete ukrepati? Zakaj ne podprete tiste posameznike, ki se vsakodnevno borijo za nas, za našo svobodo, za lepši svet? Zakaj jim onemogočate njihovo poslanstvo, saj se ne borijo samo zase, ampak za vse nas!!! Zakaj končno enkrat ne strgamo okov iz sebe, se osvobodimo iz vloge lutke in postanemo zavestni akterji, pri ustvarjanju našega življenja. Na razpolago imamo dve opciji, ali bomo dovolili drugim, da mislijo namesto nas in sprejemajo ukrepe namesto nas ali pa se bomo končno postavili zase in začeli delovati v skladu z našim mišljenjem in enkrat za vselej spregovorili našo resnico. Kajti vsak izmed nas ima svojo resnico, ki leži v njegovem srcu in vse kar je potrebno je, da ji prisluhnemo in jo izrazimo, jo na glas povemo. Ljudje božji povejte vladajočim slojem, da smo tudi mi ljudje, ki si zaslužimo živeti kot ljudje, da je to naša pravica in da imamo dovolj suženjstva. Začnite kričati to na ves glas. Ne dovolite, da vas drugi dajo v kalupe. Začnite se ozirati nase. Kajti to je bistvo človeka, zato so nam bili podarjeni možgani, zato nam je bil podarjen um, da mislimo s svojo glavo in ne s sosedovo. Srce pa nam je bilo podarjeno zato, da vse to tudi občutimo.

Mislim, da je čas, da naredimo nekaj zase. Da začnemo živeti svojo resnico, da našim otrokom pokažemo, kaj pomeni sploh živeti na Zemlji, na tem planetu. In ne mislite, da so otroci nevedni, da pridejo na svet brez znanja. To sploh ni res. Otroci pridejo na svet polni znanja, vendar pa jim ga mi skozi proces socializacije odvzamemo, saj jim damo vedet, da to znanje ni pravo, ampak je pravo tisto, ki nam ga okolica posreduje. Zavedajte se, vsi tisti, ki ste starši, da niste odgovorni samo za svoje življenje, ampak tudi za vse informacije, ki jih posredujete svojim otrokom. Niste sami sužnji, ampak pomagate vladajočim, da zasužnjijo vaše otroke in tega si verjetno ne želimo.

Zato spregovorite svojo resnico, oglasite se in povejte DOVOLJ JE TEGA. MOJA PRAVICA JE DA ŽIVIM KOT JAZ HOČEM. Kajti to je resnično vaša pravica. Vse kar je potrebno sedaj je, da se vprašate kako želite živeti. Kot svoboden človek ali kot suženj nekega sistema, ki nam na vsakem koraku odvzema pravice, ki nam pripadajo? Kajti, če bomo to dovolili, nam bodo vzeli resnično prav vse, ne samo svobodno voljo do odločanja o cepljenju, o samozdravljenju, o uporabi konoplje, ampak vzeli nam bodo tudi tiste osnovne stvari, ki jih potrebujemo za življenje, to je voda, zemlja in zrak.

ZBUDITE SE LJUDJE. ZAČNITE ZAUPATI SAMI SEBI IN SVOJEMU INSTINKTU. ZAČNITE USTVARJATI NA TEM PLANETU TAKE POGOJE V KATERIH BI RADI ŽIVELI!

DNEVNA MISEL

Vse več ljudi me sprašuje s kakšnim namenom je sploh nastala Povezovalnica, ampak če vam povem po pravici je nastala iz čisto preproste ideje. Želela sem si več družbe v moji bližini. Želela sem si spoznati ljudi, ki podobno mislijo kot jaz oz nekoga s katerim bi lahko delila svoje življenje. Ideja je nastala eno noč, ko nisem mogla spati in sem razmišljala o tem s čim bi lahko popestrila svoje življenje. In tisto noč je nastala ideja o tem zakaj se ljudje ne bi povezovali.
Če pogledamo skozi naše življenje se vsakodnevno povezujemo, ko sklepamo nova prijateljstva, ko gremo v službo, ko se družimo s prijatelji, z družino, ko gremo v naravo...Vsako sekundo se povezujemo z nečem, kar je tudi prav. Saj kot sem že velikokrat omenila, je bistvo človeka to, da se druži.

Če danes pogledam skozi razvoj Povezovalnice lahko zatrdim, da služi svojemu namenu. Želela sem si spoznati nekoga s katerim bi se lahko družila in to mi je uspelo. Želela sem si spoznati podobno misleče ljudi in to mi je tudi uspelo. Želela sem skleniti nova prijateljstva in tudi to lahko obkljukam. Želela sem spoznati nekoga s katerim bi lahko poslovno sodelovala in tudi to sem našla. Tako da Povezovalnica zame resnično deluje. In če deluje zame, zakaj ne bi tudi za vas.
Velikokrat se mi zdi smešno, ko me v spletni facebook skupini Povezovalnica kličejo šefica. Ampak jaz se nimam za šefico. Kajti Povezovalnico sem ustvarila za vse nas, ki nekaj takega potrebujemo v svojem življenju. Jaz sem si to dovolila, zato dovolite si še vi. Čeprav veliko ljudi ime povezovalnica asocira na parčkanje, to še zdaleč ni tako. Z drugimi ljudmi se lahko povežete na zelo veliko načinov.
Zato dragi moji povezančki, zakaj bi cele dneve prečepeli doma v samoti, ko pa nas tam zunaj čaka svet, da ga zaužijemo. Pridite v povezovalnico in se povežite s tistim kar v tem trenutku v življenju najbolj potrebujete oziroma po čemer najbolj hrepenite. Naj vas ne bo strah, naj vas ne omejujejo misli drugih, ampak le dovolite si vzeti od življenja tisto kar v tem trenutku rabite. To ni sramotno.

Jaz sem skozi povezovalnico dobila nekaj nepreceneljivega. Našla sem super prijatelja, ki mi vsakodnevno pomaga, mi stoji ob strani, me uči, me nasmeje ko sem žalostna, me okara kadar delam napake in se druži z mano ne glede na to kakšno je bilo moje življenje v preteklosti, ne glede na to kaj jaz sploh sem. Čeprav sem si to želela že toliko časa, si sploh nisem mogla predstavljati da bom to resnično dobila. In hvaležna sem življenju, da mi ga je poslalo na pot, kajti on je zame resnično največje darilo, ki sem ga v tem trenutku, v katerem se nahajam, potrebovala. Ne nisva par, čeprav me vsi to sprašujejo glede na to, da se veliko druživa. Sva najboljša prijatelja (no vsaj zame je on) in čeprav ne vem koliko časa bo ostal v mojem življenju, sem mu hvaležna za vsako minuto, ki mi jo vsakodnevno nameni.

In če si ne bi dovolila in idejo o povezovalnici tudi realizirala, mogoče danes njega v mojem življenju ne bi bilo, ali pa bi vstopil v moje življenje veliko kasneje. Zato dragi moji vsaka ideja, ki jo dobite je pomembna. Ne prezrite je, kajti lahko vam totalno spremeni življenje. In čeprav se vam zdi še tako brezvezna, pa mogoče le ni. Zato sprejmite vsako idejo, ki se vam porodi, razmišljajte o njej kako bi jo realizirali. In če v tem trenutku realizacija le-te ni mogoča si jo zapišite za kasneje. Ne sramujte se svoje posebnosti, svoje enkratnosti, svoje individualnosti, ampak dovolite si biti VI. Začnite poslušati sami sebe in če vam srce pravi, da je čas za povezovanje vas z veseljem vabim v Povezovalnico, med povezančke, saj smo veseli vsakega novega člana, ki se nam pridruži.
Če vas bo slučajno zamikalo nas najdete na tem naslovu: https://www.facebook.com/groups/povezani/

Dovolite si živeti življenje. Ne prezrite ga, ampak čisto preprosto sledite svojemu srcu, ki največ ve. Saj kot pravi pregovor: SKUPAJ SMO MOČNEJŠI!

DNEVNA MISEL

V ta svet sem se rodila kot ženska, ki naj bi izpolnjevala svojo prvinsko žensko naravo. Vendar pa se zadnje čase vedno bolj sprašujem ali sem resnično ženska? Ali resnično izražam vse aspekte, ki naj bi jih ženske imele? 

Ženska naj bi bila tista, ki je mila, nežna, sočutna, mehka, ki oddaja razumevanje, toplino, ki privlači, je tista,ki dopušča, ki sprejema in ki združuje. Vendar, če pogledamo današnje ženske, smo vse drugo kot to. Namesto, da bi si dovolile biti ženske, smo se spustile na nivo moških. Postale smo moški v ženskem telesu, ki tekmuje z moškimi za svoj obstoj. Postale smo hladne, odbijajoče, ledene, jezne, besne, nemočne, zmedene...In potem se sprašujemo zakaj prihaja do razhajanj, do ločitev...

Kot pravi pregovor, ženske smo steber družine, vendar pa če smo zmedene, če ne vemo kdo smo, kako naj bomo steber družine. Kako naj bomo v oporo moškemu, če še same sebi nismo. Kako naj vzgajamo otroke, če še same sebe ne znamo vzgojiti. Od nas je odvisno življenje na zemlji, kajti me smo tiste, ki rojevamo in pošiljamo v svet otroke. Me smo tiste, ki pokažemo tem otrokom, kako ta svet stoji. Smo učiteljice, ampak če smo izgubljene, če sploh ne vemo kdo v resnici smo, kako naj bomo potem učiteljice, kako naj naučimo naše otroke, kaj pomeni biti moški oz ženska, če še same tega ne vemo. In to se v današnjem svetu zelo močno kaže. Ženske, ne vemo več kaj pomeni biti ženska in moški so ob nas nesrečni, ker nam nimajo kaj dati, saj si dajamo same. Po drugi strani so pa moški izgubljeni, ker jih matere držimo v svojih rokah in manipuliramo z njimi, namesto, da bi jih pustile, da živijo svoje življenje, kot oni želijo in z dekletom, ki so ga oni izbrali. Vse več ločitev je prav zaradi tega, ker se tašče vmešavajo v zakone. Ker sinu ne dovolijo živeti življenja ob osebi, ki si jo je izbral. Ko nevesti ne dovolijo, da bi osrečila njihovega sina. Ampak sprašujem se zakaj? Mogoče zato, ker so nesrečne v svojem zakonu in vidijo v sinu tisto, kar partner njim ne daje? Mogoče zato, ker nevesta zanjo predstavlja grožnjo, saj ona ne bo več poglavitna ženska v sinovem življenju? Odgovora na to še ne vem, ampak potrebno bo nekaj ukreniti. 

Čas je, da ženske postanemo ženske. Da ne samo dajemo, ampak tudi sprejemamo. In čeprav se nam zdi, da ne dajemo nič se zelo motimo. Vsakodnevno svoje znanje podajemo svojim otrokom, vsakodnevno skrbimo za hišo, za otroke, za moža...Vendar to se nam ne zdi dovolj. Rade bi bile uspešne, podjetnice in se na tem področju tudi urimo, ampak kje tukaj ostane čas za nas, za negovanje nas samih? Kje tukaj ostane čas, da dovolimo moškemu, da nam povrne vso našo dobroto? Ga preprosto ni, saj naše dneve zaključimo utrujene, izčrpane, brez energije, totalno izžete in nismo sposobne karkoli sprejeti. Če želimo, da se situacija obrne, je čas, da začnemo negovati same sebe. Da si namenimo prosti čas, ko se bomo lahko odpočile, se regenerirale, se povezale s svojo bitjo. Ja, spet slišim vaše vprašanje kje pa lahko najdem čas sama zase v natrpanem urniku? Povem vam, vse se da. Tudi sama sem še nedolgo nazaj govorila tako. Vendar pa me je življenje pripeljalo v situacijo, ko mi je postavilo vprašanje: ali boš začela skrbeti zase ali pa boš totalno izčrpala svoje telo in obležala? In seveda to je bilo zame nesprejemljivo. Da bi obležala v postelji, nemočna, brez energije in življenja v sebi. In takrat sem se začela zavedati, da je čas, da poskrbim zase in danes sem tej svoji odločitvi zelo hvaležna. Ne samo, da sem postala srečnejša in bolj izpolnjena, spremenili so se tudi odnosi z mojimi otroci. Sedaj jim kažem drugačno sliko, kot sem jim jo v preteklosti. V začetku so bili zelo zmedeni, ampak ta slika, ki jim jo odsevam sedaj, jim je postala všeč in so tudi sami pri sebi začeli drugače razmišljati in drugače delovati.

Zato moje drage ženske. Zelo lepo je biti ženska in to je en tak čudovit poklic, ki bi se ga mogle vse zavedati. Dopustiti moramo, da moški spet postane lovec, kot je bil to v preteklosti. Dopustiti moramo, da nam moški dajejo in mi to tudi sprejemamo. Meni osebno je zelo všeč, ko vidim ženske v Indiji, Maroku...kaj vse moški naredijo zanje. Zasipavajo jih z zlatom, nosijo jih po rokah, dajo jim vse in to je tista vloga, na katero smo ženske popolnoma pozabile. To ne pomeni, da moramo postati sužnje moških, kot je bilo to v preteklosti. Ne, postaviti se moramo zase in moškemu pokazati mejo, kaj nam je všeč in kaj ne in da ne bomo dovolile, da z nami počnejo tisto, kar nam ni všeč, saj na tak način ranimo same sebe, ranimo našo žensko znotraj nas. Ampak dovolimo jim, da nas učijo, da nas bogatijo, da poskrbijo za nas, da nas zasipajo z zlatom, kajti vse to si zaslužimo. Zato ne govorite, da moških ne potrebujete ob sebi, da ste si same sebi zadostne, kajti če moških ob sebi resnično ne bi potrebovale, potem bi na svetu obstajala samo ženska. Ampak moški je ob nas zato, da nas podpira, da nas uči, da nas pocrklja, da nam dela družbo...Čeprav vem, da za to samozadostnostjo, obstaja upanje, obstaja želja, da bi vaše življenje zapolnil nekdo. Kajti samsko življenje je čudovito, ampak življenje v dvoje je nekaj čisto drugega. Potrebna so prilagajanj, ampak če vemo kdo smo in kaj želimo in če živimo v svoji esenci in svoji moči, potem še vedno lahko živimo svobodno in izpolnjeno ob moškemu, ki ga imamo rade.

In za konec bi vam rada zaupala še nekaj. Včeraj sva imela s starejšim sinom, ki je že z eno nogo v puberteti, debato o puncah. Ko sva se kar nekaj časa na dvorišču  pogovarjala, se nama je pridružila deklica, ki je od mojega sina mlajša 6.let. Njemu se je ona zdela čisto brez veze. Ker se sin nikakor ni želel družiti z njo, smo začeli razmišljali kaj bi vsi trije počeli, da nam ne bi bilo dolgčas in da bi se skupaj družili. Nekako smo prišli na temo izdelovanja letalc iz papirja. To je področje, ki mojega sina zelo zanima. Odšel je po liste in skupaj s to deklico sta začela izdelovati letalca. Seveda jih ona ni znala, tako da jo je moj sin začel učiti. Takrat sem se odmaknila in ju samo opazovala. V začetku, se je sinu deklica zdela brezveze in se sploh ni hotel igrati z njo, saj mu je delovala preotročje zanj. Sedaj pa sta bila skoraj neločljiva. Ona je njemu dopustila, da jo nauči, kako se letala izdelujejo in ona je njemu dala občutek, da ga sprejema in da je popoln. Skupaj sta se igrala, izdelovala in spuščala letalca, več kot 1 uro in delovala sta kot najboljša prijatelja. In ko sem ju tako od strani opazovala, sem spoznala, kaj je tisto pravo bistvo v naših odnosih. 

Zato dragi moji, dopustite si biti vi Vi in začnite živeti svojo esenco in ne dopustite, da vas prepričanja in mišljenja drugih, celo vaših lastnih staršev, oddaljijo od vas samih. Kajti vsak izmed nad v sebi čuti kdo je, kako naj deluje, ampak velikokrat to enostavno ignoriramo. Zato je dobro, da se včasih prelevimo v otroka, ki enostavno pozabi na svet okrog sebe in deluje iz svoje notranjosti, iz svojega srca.

DNEVNA MISEL

Danes sem na prijateljevo povabilo obiskala dogodek Tedx v Novi Gorici, ki je namenjen širjenju dobrih idej. Predstavili so se različni podjetniki, ki so predstavili svoje poslovne ideje. Izmed vseh me je najbolj pritegnilo predavanje psihologa na temo samomor. Čeprav se mi v začetku ta tema ni zdela najbolj primerna za dogodek te vrste, se je kmalu izkazalo da temu ni tako.
Gospod je imel zelo dober govor o tej temi. Povedal je, da smo slovenci na prvem mestu po številu samomorov in kar mi je bilo najbolj zanimivo je to, da želja po samomoru nastane zaradi pomanjkljive komunikacije v otroštvu, ko starši otroku za kazen odrečejo komunikacijo.
Komunikacija je zelo pomembna tema, predvsem v današnjih časih. Ljudje premalo komuniciramo med sabo in še takrat ko se že pogovarjamo, je navadno tema našega pogovora politika, vreme, obrekovanje..

Tudi sama sem na poti skozi svoje življenje velikokrat pomislila na samomor. Prišla sem v situacijo, ko dejansko nisem videla izhoda. Vendar pa me je vsakokrat iz misli na samomor rešila moja želja po življenju. Že od kar pomnim v moji duši tli neizmerna želja po življenju. Zame je živeti nekaj neprecenljivega, saj vsakodnevno občudujem lepote, ki mi jih življenje kot tudi narava pošiljata na pot. Ampak poleg življenja pa so zame pomembni tudi odnosi. Odnosi z nami samimi in drugimi ljudmi. In prav odnosi z drugimi ljudmi so velikokrat zelo težavni.
Še kot otrok sem bila zelo nagajiva, zgovorna deklica, polna energije. Preizkušala sem stvari, občudovala naravo in v vsej tej svoji zagnanosti do raziskovanja in občudovanja sveta v katerem sem se znašla, sem seveda kot vsak otrok naredila tudi kakšno napako. In ravno te napake, ki otroku pomenijo vse, so za nas starše zelo sporne. Na vsakem koraku sem se srečevala z besedami kot: Tega ne smeš, tega ne znaš, kaj spet si to naredila, ali znaš sploh kaj pametnega početi, same neumnosti delaš, raje molči....Verjetno so tudi vam znane te besede. Sicer vem, da starši velikokrat ravnajo tako kot mislijo, da je za nas najbolje, vendar potrebno se je zavedati, da vsak otrok je drugačen. Vsak otrok je edinstven in vsak otrok s svojo drugačnostjo prispeva velik delež v ta svet. Odrasli ljudje, namesto da bi našim otrokom pomagali, sprejeli njihovo edinstvenost, jih skušamo prilagoditi svetu oz družbi v kateri živimo. Vendar prav to je za otroke lahko pogubno.
Jaz sem se na  vse "obtožbe", ki sem jih bila deležna naučila biti tiho. Nisem se več trudila biti jaz jaz, ampak preprosto sem bila tiho in vse kar sem želela izraziti sem zadržala zase. Vse kar sem želela postati sem zadržala zase. Toliko let sem živela v popolni tišini, sama  sabo in srkala vase negativno komunikacijo okolice. Današnje predavanje o samomoru, me je spomnilo prav na to, na moj način komuniciranja. Namesto, da bi kričala, jokala, razbivala..., kot je predavatelj omenil, je to boljše kot biti brez komunikacije,sem se naučila vse slabo in dobro prenašati v tišini. Čeprav sem v tem letu od kar delam na sebi že veliko napredovala, sem se danes zavedala, da še vedno ne dovolim, da komunikacija steče skozi mene. Zame je to, da sem skozi tiho, postalo "normalno", ampak če bom želela napredovati, bo potrebno to komunikacijo sprostiti.
Vendar pa sem ponosna nase, da se trudim, da pri svojih otrocih ne ponavljam te napake. Čeprav je včasih težko in se zalotim, da jim odrekam komunikacijio in ponavljam napake iz mojega otroštva, se trudim zavedati svojih napak in jih skušam popraviti. Čeprav se borim z okolico, ki mojega načina vzgoje ne odobrava in me skuša na vsak način prepričati, da delam narobe, se ne predam. In kot potrditev, da sem na pravi poti, je pred kratkim poskrbel moj najmlajši sin. Za veliko noč, smo odnesli v cerkev žegnati velikonočne dobrote. In župnik vpraša otroke, kaj so prinesli v cerkev. Bila je tišina, nihče do otrok si ni upal nič reči. Kar naenkrat pa se oglasi moj štiriletnik iz ozadja cerkve in kar se da jasno na ves glas pove odgovor. Sicer me je bilo v začetku seveda sram, ampak v istem trenutku se je to sramovanje v meni spremenilo v en velik ponos. Bila sem srečna, bila sem vesela, da moj sin zna spregovoriti. Da se zna izraziti in to je zame največji dosežek, ki bi ga rada pri svojih otrocih dosegla. Da se v življenju nikoli ne bodo sramovali kdo so in da bodo s pogumom in veseljem pokazali kdo so. In to je bistvena naloga nas staršev, da jim pomagamo da znajo sebe izrazit in spregovorit.

Zato začnite komunicirati s svojimi otroci, začnite komunicirati sami s sabo. Ne prepuščajte se tišini, ampak na glas povejte svojo resnico in na tak način bomo bistveno pripomogli, da se izboljša naš način komunikacije in zmanjša število samomorov.

DOBRODELNI KONCERT

1.6.2014 organiziramo v Ajdovščini dobrodelni koncert za malega Reneja (več o njem si preberite tu:  http://www.primorske.si/Slovenija-in-svet/Pomagajmo-Reneju!.aspx, https://www.facebook.com/pomagajmoreneju?fref=ts) na katerem bomo zbirali sredstva za njegovo operacijo.
Dogodek bo celodnevni s pestrim otroškim in zabavnim programom. Priredili bomo tudi tržnico in srečelov. Vsi, ki bi bili na kakršenkoli način pripravljeni pomagat (kot razstavljalci, donatorji izdelkov za srečelov, animatorji za otroke, glasbeniki stand up komiki...) zelo dobrodošli, kajti vsaka vaša pomoč nam bo zelo pomagala, da oblikujemo resnično kvaliteten in zanimiv program.


Vsi skupaj lahko nekaj prispevamo in tako pomagamo Reneju rešiti nogico


Hvala vsem, ki objavo delite naprej  



Za več info me kontaktirajte na mail: povezovalnica@gmail.com.

DNEVNA MISEL

Zakorakali smo v mesec maj, meni najljubši mesec. Zakaj? Iz čisto preprostega razloga, zato ker je to mesec ljubezni. Ja, spet ljubezen, zame zelo pomemben dejavnik. Velikokrat se sprašujem, le kako bi ta svet uspeval brez ljubezni? Ali bi bili vedno v vojni in sovraštvu? Sploh si ne znam predstavljati te slike. Kljub temu, da je veliko ljudi nesrečnih, obupanih...pa vseeno vsi hrepenimo po eni stvari in to je čisto preprosta stvar, to je Ljubezen.
Obstaja veliko načinov ljubezni. Poznamo materinsko ljubezen, prijateljsko ljubezen, starševsko ljubezen, partnersko ljubezen, ljubezen do narave in živali. In če imamo v svojem življenju, vsaj eno vrsto te ljubezni smo lahko srečni. Čeprav se včasih zdi, da naše življenje ni srečno, da smo izgubljeni. Ja, velikokrat je tako in to se zgodi predvsem iz enega razloga, ker ne znamo opaziti kaj vse imamo v svojem življenju in za-to nismo hvaležni. Tudi meni se velikokrat zgodi, da mi nekaj manjka, da nekaj iščem, da se počutim prazno in kmalu ugotovim, da vse kar mi manjka je to, da opazim koliko ljubezni se nahaja okrog mene in da sem za-to hvaležna. Ja, hvaležnost je zelo pomembna, kajti s hvaležnostjo se zavedamo kaj vse imamo v življenju, kako smo dejansko bogati, le zavedati se je potrebno tega.
Ti pomladanski meseci so mi zelo všeč prav zaradi tega, ker nam kažejo kako vse okrog nas je popolno. Kako se vse okrog nas nahaja ljubezen, le opaziti jo moramo. To pa je tisto najtežje dejanje, za vsakega izmed nas, kajti v tem svetu, polnem materializma, smo pozabili kaj je pomembno, kaj je tisto kar šteje. Namesto, da bi bili hvaležni za ljubezen, za radost, veselje...iščemo uteho v stvareh kot so računalniki, igrice, mobilni telefoni...Ampak le ti nam ne dajo tega kar potrebujemo. Ob njih pozabimo, da dejansko živimo in da tam zunaj obstaja svet, ki nas čaka, da ga sprejmemo v svoje srce in začnemo živeti skupaj z njim, ne pa proč od njega .
Priporočam vam, da pojdite ven in se ozrite na okolico, na naravo in ji prisluhnite. Poiščite v njej lepoto, ljubezen in se zgledujte po njej. Narava se nikoli ne pritožuje, ampak samo je. Raste, cveti in se ne ozira na nobenega. Vedno išče nove poti, kako naj bo še bolj cvetoča, še bolj razkošna. Prisluhnite ptičjemu petju, ki je čudovito in nam poboža dušo in srce. Nikoli pa ne pozabite, da vse kar potrebujete je v vašem srcu. Ko se boste počutili nesrečne, žalostne, obupane naredite inventuro svojega življenja in ugotovili boste, da ste lahko za veliko stvari hvaležni. Kar pa je najpomembneje, pojdite v naravo, prisluhnite ji in narava vam bo pokazala kaj pomeni ljubezen in radost.
Imejte se radi sami sebe, ker vi ste čudoviti točno taki kot ste. Ker vsak izmed nas je bil ustvarjen kot čudovito bitje, polno ljubezni, radosti in veselja in če ne verjamete pojdite v naravo in videli boste, da ste v resnici del nje in da tako kot rastline, ki je vsaka po svoje popolna in čudovita, prav tako ste vi. Vi ste ljubezen, ki jo iščete. Prepoznajte jo in jo začnite živeti. Uživajte v tem mesecu, ki naj vas opominja, da ljubezen je v nas in okrog nas, le prepoznati jo moramo, jo sprejeti in biti zanjo hvaležni.

LOVE IS ALL AROUND US <3

http://www.youtube.com/watch?v=h3gEkwhdXUE

POMOČ ZA MALEGA RENEJA

Ko že človek misli, da se mu življenje končno obrača na bolje, pa te naša država hitro prizemlji in potem ugotoviš, da ti državi nič ne pomeniš, ampak si zanjo le številka in nič drugega. Včasih se mi zdi, da smo za državo več vredni mrtvi kot živi. In vse več ljudi je, ki potrebujejo pomoč, vse več ljudi je, ki si prizadeva, da bi se v tej naši mali deželici stvari končno postavile na svoje mesto in naša vlada očitno tega noče, saj dela vse kar je v njeni moči, da se razmere ne izboljšajo. Včasih, ko vidim naše politike, kako pridejo skozi vrata parlamenta z nasmeškom, postanem žalostna, saj ne razumem kako lahko ignorirajo zadeve, ki se trenutno dogajajo. Kako lahko tako enostavno dopuščajo, da ljudje životarijo in oni, ki se imajo za ne vem kaj živijo na veliki nogi in sleparijo ljudstvo, ki jih je izbralo. Velikokrat se vprašam ali imajo ti ljudje sploh vest? Kajti če gledam iz svojega stališča jaz na tak način ne bi mogla živeti. Čeprav vedno zagovarjam vsakega človeka in skušam videti v njem samo dobro in prav tako v naših politikih, vseeno pridejo dnevi, ko se vprašam, pa kako je to možno? Ali so ti osebki ljudje ali roboti brez čustev.
In en tak primer, kjer bi lahko država pomagala je primer malega fantiča po imenu Rene <3 (https://www.facebook.com/pomagajmoreneju?fref=ts). Simpatičen dečko, čeprav ga osebno ne poznam, ampak mi je zelo pri srcu. Mogoče zato, ker ta družina živi podobno zgodbo kot jaz, le da na nekoliko drugačen način. Tudi sama sem, še ne dolgo nazaj imela sina na zdravljenju v tujini, ker mu naši zdravniki ne znajo pomagat drugače kot po ustaljeni zdravniški praksi, z zdravili. In ker se ne vdam tako zlahka, sem poiskala drugo mnenje, saj mi je srce govorilo, da obstaja še ena pot. In seveda našla sem drugo mnenje in tudi pomoč. Vendar zdravljenje v tujini je drago in si ga kot brezposelna mama trenutno ne morem privoščiti. Takrat sem prosila za pomoč naše zdravstvo, pa tudi zavarovalnico, vendar seveda sem dobila negativen odgovor in sinova zdravnica na pediatrični kliniki v Ljubljani, me je lepo na lep način ožigosala za neprištevno. Takrat sem se vdala v usodo in mogoče prav iz tega stališča, še toliko bolj podpiram pomoč temu fantiču :).

Pred kratkim sem se naključno povezala s še eno čudovito osebo, tudi članico naše povezovalnice  Alice Stojko Saliu in sklenili sva da združiva moči in pomagava fantiču. Organizirava dobrodelni dogodek. Vendar sva že v samem štartu naleteli na ljudi, ki bi lahko pomagali, ki imajo sredstva za pomagat, pa nočejo. Ja saj vem, da je tega vse več in da obstajajo tudi ljudje, ki tovrstne dobrodelne dogodke izkoriščajo sebi v prid, vse to razumem, ampak tukaj se gre za nedolžno človeško bitje, ki nujno potrebuje našo pomoč, drugače bo ostal brez nogice. Čeprav še ne veva kako in na kakšen način, vendar nekako bova dogodek izpeljali. Možna termina sta 31.5 ali 1.6.2014 in na vas se obračam s prošnjo, če bi lahko kakorkoli nama pomagali. Mogoče kot prostovoljci, mogoče poznate kakšnega glasbenika, umetnika.., ki bi bil pripravljen sodelovat. Z veseljem bova sprejeli vašo pomoč in vama bili zelo hvaležni. Najbolj pa vam bo hvaležen ta mali fantiček, čigar usoda je v rokah države in naše pomoči :) :) <3

DNEVNA MISEL

Velikokrat se spomnim svoje preteklosti. Spomnim se na vse tisto kar sem bila in sem pozabila, da sem. Spomnim se na vse preizkušnje, ki mi jih je življenje poslalo na pot. Veliko izkušenj je bilo bolečih, vendar se ne smem pritoževati, saj sem si jih sama izbrala. Jaz sem bila tista, ki sem izbrala to pot in nihče drug. Velikokrat se vprašam, kaj bi se zgodilo, če bi izbrala drugo pot, vendar odgovora ne bom nikoli izvedela. Čeprav mi misli velikokrat uidejo v preteklost, pa se zavedam, da je zame pomemben ta trenutek. Ta čas, ki ga sedaj živim, kajti sedaj lahko izbiram, kako si bom oblikovala življenje za v naprej. Ali bom še vedno izbirala poti, ki me ranijo ali bom izbrala pot, ki mi bo prinašal veselje in radost. Mogoče, je pot, ki prinaša trpljenje lažja, kajti trpljenje se nam ljudem zdi nekaj samoumevnega in je pot, ki nam prinaša veselje za nas nekaj napačnega. Predvsem zato, ker smo v večini bili vzgojeni, da je potrebno trpeti. Ampak zakaj? Zakaj je potrebno trpeti, ko pa smo lahko srečni? Sreča je nekaj kar bi moglo biti samoumevnega, ne pa trpljenje. Zadnje čase mi življenje kaže pot, pot sreče in veselja in to je v meni odprlo veliko rano. Odprlo mi je spomine na preteklost, ko sem se sama odpovedovala lastni sreči, zaradi mišljenja drugih. Ker sem verjela, da je njihovo mišljenje pravo in ne moje. Sreči sem se pa tudi odpovedala zaradi strahu. Strah me je bilo izbrati drugačno pot, pot ki vodi v srečo. Ampak zakaj se ljudje bojimo biti srečni, ko pa je to nekaj lepega? Biti srečen je nekaj najlepšega kar si lahko človek ustvari v življenju. Šele danes se tega zavedam, za kar so poskrbele moje izbire poti v preteklosti. Ne upam si reči, da sem izbrala napačno, čeprav sem preživela peklensko pot, ampak zavedam se, da brez te izbire danes ne bi vedela kaj pomeni živeti življenje. Brez te izbire danes ne bi vedela, kaj sploh pomeni biti srečen. In čeprav se je moje življenje pravzaprav šele začelo, kajti do sedaj nisem živela svojega življenja, ampak sem živela življenje neke miselnosti, ki smo si jo ljudje ustvarili, sem sklenila, da bom začela živeti tako kot bi rada jaz. Čeprav je včasih težko, saj nisem sama, ampak so tu še moji otroci, ampak mi nekako uspeva. Kar mi tudi potrjuje življenje, ki mi na pot pošilja sama prijetna presenečenja. In čeprav pride dan, ko se mi zazdi, da vse skupaj nima smisla, da mi ne bo uspelo, v srcu vem, da mi bo. Kajti celo življenje sem že borka, ki se ne preda tako zlahka in se tudi ne bom, kajti želim živeti in uživati v življenju, ki mi je dano in predvsem želim svojim otrokom pokazati, da se nikoli ne smejo predati in da sreča in ljubezen obstajata in da ni nič ponižujočega če v tem uživajo, kajti vsak izmed nas si zasluži živeti življenje polno ljubezni, sreče in radosti.