Velikokrat se spomnim svoje preteklosti. Spomnim se na vse tisto kar sem bila in sem pozabila, da sem. Spomnim se na vse preizkušnje, ki mi jih je življenje poslalo na pot. Veliko izkušenj je bilo bolečih, vendar se ne smem pritoževati, saj sem si jih sama izbrala. Jaz sem bila tista, ki sem izbrala to pot in nihče drug. Velikokrat se vprašam, kaj bi se zgodilo, če bi izbrala drugo pot, vendar odgovora ne bom nikoli izvedela. Čeprav mi misli velikokrat uidejo v preteklost, pa se zavedam, da je zame pomemben ta trenutek. Ta čas, ki ga sedaj živim, kajti sedaj lahko izbiram, kako si bom oblikovala življenje za v naprej. Ali bom še vedno izbirala poti, ki me ranijo ali bom izbrala pot, ki mi bo prinašal veselje in radost. Mogoče, je pot, ki prinaša trpljenje lažja, kajti trpljenje se nam ljudem zdi nekaj samoumevnega in je pot, ki nam prinaša veselje za nas nekaj napačnega. Predvsem zato, ker smo v večini bili vzgojeni, da je potrebno trpeti. Ampak zakaj? Zakaj je potrebno trpeti, ko pa smo lahko srečni? Sreča je nekaj kar bi moglo biti samoumevnega, ne pa trpljenje. Zadnje čase mi življenje kaže pot, pot sreče in veselja in to je v meni odprlo veliko rano. Odprlo mi je spomine na preteklost, ko sem se sama odpovedovala lastni sreči, zaradi mišljenja drugih. Ker sem verjela, da je njihovo mišljenje pravo in ne moje. Sreči sem se pa tudi odpovedala zaradi strahu. Strah me je bilo izbrati drugačno pot, pot ki vodi v srečo. Ampak zakaj se ljudje bojimo biti srečni, ko pa je to nekaj lepega? Biti srečen je nekaj najlepšega kar si lahko človek ustvari v življenju. Šele danes se tega zavedam, za kar so poskrbele moje izbire poti v preteklosti. Ne upam si reči, da sem izbrala napačno, čeprav sem preživela peklensko pot, ampak zavedam se, da brez te izbire danes ne bi vedela kaj pomeni živeti življenje. Brez te izbire danes ne bi vedela, kaj sploh pomeni biti srečen. In čeprav se je moje življenje pravzaprav šele začelo, kajti do sedaj nisem živela svojega življenja, ampak sem živela življenje neke miselnosti, ki smo si jo ljudje ustvarili, sem sklenila, da bom začela živeti tako kot bi rada jaz. Čeprav je včasih težko, saj nisem sama, ampak so tu še moji otroci, ampak mi nekako uspeva. Kar mi tudi potrjuje življenje, ki mi na pot pošilja sama prijetna presenečenja. In čeprav pride dan, ko se mi zazdi, da vse skupaj nima smisla, da mi ne bo uspelo, v srcu vem, da mi bo. Kajti celo življenje sem že borka, ki se ne preda tako zlahka in se tudi ne bom, kajti želim živeti in uživati v življenju, ki mi je dano in predvsem želim svojim otrokom pokazati, da se nikoli ne smejo predati in da sreča in ljubezen obstajata in da ni nič ponižujočega če v tem uživajo, kajti vsak izmed nas si zasluži živeti življenje polno ljubezni, sreče in radosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar