PARTNERSTVO

Partnerstvo je temelj življenja dveh oseb, ki se odločita, da bosta zaživela skupaj in združila svoji življenjski poti. Vendar pa velikokrat partnerstvo ni takšno kot smo ga pričakovali. Velikokrat se v odnosih zalomi in na koncu ostaneta dve ranjeni srci, ki se ločita in odideta po svoji poti naprej.

Če pogledamo skozi oči "sodobnega duhovništva", ki pravi, da vsaka oseba pride v naše življenje z določenim namenom. Vsaka oseba nam nekaj prinese. Od vsake osebe se nekaj naučimo in vsaka oseba, ki oddide pusti prostor, da se lahko začne nekaj novega, boljšega. Vendar velikokrat se sprašujem, kaj naj bi bilo tisto boljše. Če opazujemo današnje pare, in pare izpred toliko let nazaj ugotovimo, da je danes veliko več ločitev, kot je bilo včasih. Če pogledam ženske v naši rodbini so vse bile navajene, da potrpijo, da ne povedo kaj mislijo, da zadržujejo tisto kar jim ni všeč v sebi. Nihče v naši družini se ni nikoli ločil, vse ženske dajajo vtis, da so srečne, vendar ko pogledaš v njihove oči opaziš vse prej kot srečo. In seveda po istih stopinjah sem stopila tudi sama. Počela sem iste stvari, kot sem jih bila navajena. Počela sem to, kar sem videla pri drugih. Naučila sem se potrpeti, stisniti zobe, ne povedati, kar me moti, vendar kmalu sem ugotovila, da mi vse to ne prinese notranjega zadovoljstva saj sem izgubila stik same s sabo. Izgubila sem stik s svojim srcem. Vsa ta bolečina, žalost, jeza, ki se je kopičila v meni leta in leta dokler ni prišel trenutek, ko sem ugotovila, da ne zmorem več, da tako pač ne gre naprej. Da to nisem jaz in sem naredila korak naprej in odšla, se ločila.Seveda je to takoj sprožilo val obtožb v krogu družine, ki tega ni razumela. Dobivala sem nasvete, da je treba vedno potrpeti, marsikaj "pojesti", da se je potrebno za odnos truditi in da je ženska tista, ki drži odnos pokonci. Veliko časa sem se počutila, kot najslabša oseba, vendar sem sklenila, da bom prišla tej temi do dna. Začela sem se poglabljati v temo odnosov, partnerstva. Kakšno naj bi bilo pravo partnerstvo, kakšna naj bi bila prava ljubezen? Na čem naj bi temeljil pravi odnos. Ko smo mladi, ko smo najstniki se ponavadi zaljubimo v nekoga, zaradi katerega dobimo "metuljčke" v telesu. Vsi smo to že doživeli. Tudi sama, vendar ti odnosi se nikoli niso končali tako kot sem želela. Takrat sem imela tudi neke kriterije za partnerja, ki pa so se danes krepko spremenili. Velikokrat v najstništvu vpliva tudi na iskanje pravega fanta, verjetje v princa na belem konju. Večina najstnic sanja o njem, kako bo prigalopiral s svojim belim  vrancem, nas vzel k sebi in nas popeljal v lepši in boljši svet. Velikokrat na nas vplivajo pravljice, ki vse govorijo o neskončni ljubezni, ko lepotec odreši lepotičko, vse polepšano in okrašeno in zato verjamemo, da nek odnos prinaša le lepe stvari. Danes toliko let kasneje ugotavljam, da življenje je lahko pravljica, vendar pravljica, kjer ni vse rožnato kot je prikazano v pravljicah. Da obstaja princ na belem konju, vendar pot po kateri nas princ odpelje ni ravna, ampak vijugasta in polna ovir. S tem ko zrastemo in postanemo bolj "zreli" se tudi naš pogled na odnose spremeni.

Ko opazujem pare skušam ugotoviti, kaj je tisto kar jih povezuje in jih dela uspešne. Kakšen je tisti "recept", ki bi nam pomagal, da bi lahko skupaj vozili življenje in ne bi bilo treba, da bi bili toliko zagrenjeni, da ne bi bilo toliko ločitev. Prišla sem do naslednjih ugotovitev, ki jih je tudi v mojem odnosu zelo primanjkovalo.
Ugotovila sem, da je v odnosu zelo pomembna komunikacija, ko si dva povesta tisto kar ju moti, tisto kar ju veseli. Da si povesta vse. KOMUNIKACIJA je zelo pomembna in brez komunikacije je vsak odnos "obsojen na propad". Čeprav komunikacija veliko osebam dela težavo, vključno z mano, ker nismo navajeni komunicirati. Nismo navajeni se z nekom pogovarjati. Čeprav se to nekomu zdi čudno, vendar v veliko družinah tega ni. In to potem postane vzorec, ki ga peljemo naprej skozi življenje. Vzorec, ki ga je potrebno razrešiti, ker drugače lahko postane za nekoga poguben. Zelo težko je z nekom spregovoriti, če si bil prej toliko let navajen na tišino, da vse zadržiš v sebi. Kako težko je spregovoriti svojo resnico, ko pa se bil prej toliko let navajen, da si jo zatajil. Kako težko se je izraziti, ko pa si bil prej toliko let navajen, da so drugi izražali "tvojo" resnico namesto tebe. In ko se najdeta skupaj dve osebi, ki imata "motnje" v komunikaciji se začnejo pojavljati težave.
Naslednja zelo pomembna sestavina odnosa je DOTIK in NEŽNOST. Predvsem ženske smo take, da rade občutimo dotik, čeprav tudi moški niso izjeme. Ko te nekdo objame, stisne k sebi, ko te poljubi z vso strastjo, ko se v postelji privije k tebi...Za nekoga so te "malenkosti" zelo pomemben del življenja. Ko občutiš partnerja na svoji koži in ti z dotikom pokaže vso svojo ljubezen, strast...Nekje sem prebrala, da večina ljudji, ki trpijo za depresijo, v svojem partnerskem odnosu, ni imela dotikov. Telesna bližina je tako zelo pomembna. Sem bi lahko šteli tudi spolnost, ki pa seveda za oba spola pomeni nekaj drugega. Moški velikokrat skozi spolnost zadovoljujejo svoje potrebe in velikokrat pozabijo, da je spolnost za njihovo partnerko veliko več kot to, saj spolnost ženskam pomeni globjo vez s partnerjem, saj se med spolnostjo njuni energiji povežeta in združita v eno. Spolnost bi mogla za oba partnerja predstavljati vrhunec njune združitve, ko se lahko povežeta v božansko celoto in postaneta dve srci združeni v eno. Spolnost naj bi pomenila raziskovanje eden drugega in predajanje strasti, ki ju je združila skupaj. Spolnost ni samo sex, ampak je veliko več in to so vse civilizacije pred nami vedele, le v današnjem, sodobnem času, se je prava spolnost popolnoma izgubila in postala le "opravilo" para.
Za partnerski odnos, pa je pomembno tudi ZAUPANJE. Velikokrat se v odnosih pokaže, da si partnerja ne zaupata, velikokrat pride do ljubosumja. Brez zaupanja, bo postal odnos prej ali slej "pekel". Velikokrat se zaupanje gradi več časa, poruši pa se ga lahko v sekundi. In ko enkrat izgubimo zaupanje v partnerja ga je zelo težko ponovno zgraditi.

Poleg teh treh sestavin, je vsekakor za vsakega posameznika pomembno še kaj drugega. Vendar bistvenega pomena je, da se vprašamo, kaj je tisto kar je za nas zelo pomembno, kajti težko bomo našli nekoga, ki bo vtrezal vsem našim kriterijam. Zato je dobro pogledati pluse in minuse vsakega odnosa in pretehtati ali je bolj pomembno, da je naš partner lep kot npr.Brad Pitt ali, da podobno razmišlja kot mi. In to je tisto prilagajanje, ki je potrebno v odnosu. Da ugotovimo kaj želimo in predvsem sprejmemo nekoga zaradi njegovih kvalitet in ne zato, ker bi ga radi spremenili v kopijo princa na belem konju o katerem sanjamo že celo življenje, kajti v nobeni pravljici ni prikazano kakšen je v resnici ta princ, sigurno pa ni popoln, kot ga pravljice želijo prikazati, kajti nihče izmed nas ni popoln. Vsak izmed nas ima napake in zato je verjetje, da bomo našli tako popolno osebo, kot si jo predstavljamo v naši domišljiji absurd. Vsekakor je potrebno prilagajanje in postavljanje na tehtnico, kaj nam v življenju več pomeni in le tako lahko pridemo do kvalitetnega partnerstva, ki lahko traja za celo življenje.
Vse vede, govorijo o združitvi yinga & yanga, črnega in belega, dobrega in slabega in tako naj bi bilo tudi partnerstvo, ko se združita dve navidezno čisto drugačni srci, ki potem tvorita celoto. Kajti če pogledamo v naravo, v okolico vidimo da ni vse belo in ni vse črno, ampak je vse sestavljeno iz dveh različnih polovic, ki potem tvorita celoto.

VALENTINOVO

Danes je pa valentinovo. Na kar smo bili opozorjeni že en mesec prej s strani trgovcev, ki pridno prodajajo take in drugačna darilca, ki naj bi nas razveselila za valentinovo. Seveda se ve, koga bo to najbolj razveselilo, trgovce, ki bodo pridno zaslužili na ta račun.
Sicer so postali vsi prazniki bolj komercialna niša, kot pa resnični prazniki, ki naj bi nam prinesli nek globlji pomen. Sicer sama poanta valentinovega je dobra, vendar pa bi mogli, vsaj po mojem mnenju, ta praznik praznovati vsak dan. Saj kot vemo je ljubezen gonilna sila življenja, gonilna sila odnosov, gonilna sila našega obstoja. Potemtakem, zakaj bi ji posvečali posebno pozornost samo na ta poseben dan. Vsak dan bi si bilo potrebno izkazovati ljubezen, začenši pri sebi. Kajti odnos in ljubezen do nas samih je zelo pomembna, kajti ko imamo radi sami sebe, ko si znamo sami sebi izkazati ljubezen, ko znamo sami sebe presenetiti, šele takrat lahko to izkazujemo tudi drugim. Namen valentinovega, kot ga mediji propagirajo, je predvsem v tem, da obdarimo, izkažemo ljubezen našemu partnerju in seveda se tukaj čutijo prikrajšani vsi tisti, ki so samski. Velikokrat se počutijo žalostne, depresivne, ker nimajo partnerja, ki bi mu lahko na ta poseben dan izkazali ljubezen, mu nekaj podarili. Seveda pa nobeden medij ne propagira dejstva, da je že ljubezen do nas samih zelo pomembna, da lahko na ta poseben dan izkažemo ljubezen sami sebi. Mi smo središče našega sveta in tako kot se bomo negovali, tako se bo naše življenje odvijalo naprej. Zato nikar ne obupujte, če ste sami, če nimate nikogar ob sebi. Danes naj bo vaš dan, presenetite sami sebe, izkažite ljubezen sami sebi.

No tudi sama sem podarila moji najljubši polovici nekaj sladkega, ker vem, da je zelo sladkosned in ko so moji otroci opazili čokoladni srček, ki sem ga imela v sobi in je čakal, da pride do naslovnika so bili vsi "žalostni" saj so gi želeli tudi oni imeti. Najbolj me je presenetil njihov odgovor, da če njih nimam nič rada, ker jim nisem kupila takega srčka. Sprva me je njihova izjava zelo šokirala, saj je nisem pričakovala pa tudi ker dobijo mojo ljubezen vsakdan. Vendar tudi otroci radi občutijo, da jih imamo radi tako, da jih presenetimo z majhnimi pozornostmi. Tako, da drage mame, če imate otroke jim danes še bolj izkažite ljubezen, tako da jih dodatno pocrkljate, jim še posebej poveste, da jih imate radi.
Zato naj ne bo valentinovo samo praznik zaljubljencev, ampak praznik ljubezni do vseh, ki obkrožajo naše življenje. Vsakemu posamezniku, ki je del našega življenja, danes pokažimo, da nam veliko pomeni, pa čeprav z majhno malenkostjo. In nikar ne pozabite naj bo valentinovo vsak dan, naj bo vsak dan praznik ljubezni in ne samo 14.2., ko je le-ta zabeležen v kolendarju.

Želim vam čudovito praznovanje v krogu vaših najbljižjih in dan poln ljubezni.

NOČ

 Sedim na pragu in gledam,
tebe, ki tako temna si,
kot moje najtemnejše misli
in hkrati tako jasna kot žarek sonca.


Tam zunaj si vsa spokojna
in prinašaš mir v srca vseh ljudi.
Zdaj zrem vate tako kot vsako noč doslej
in razmišljam kako naprej.

Iščem misli, nasvete,
ki lahko daš mi jih le ti. Tvoja milina, ki boža moje srce
in pomiri dušo, ki išče pot do svojih korenin.

Vak večer te opazujem, draga tema.
Vsak večer, prihajam k tebi po nasvete,
da me razsvetliš, tako kot tebe zvezde in luna.
Vsak večer zrem v daljavo in polušam tvoj šepet,
ki mi veli, da življenje čama me,
z vsemi odtenki teme in svetlobe.

Praviš, da sem del tebe,
poslan na Zemljo, da združim temo in svetlobo,
poslan na Zemljo, da razširim krila ljubezni in sreče
med tiste, ki tega ne znajo.

Praviš, da znam in zmorem
in jaz tu na pragu
sedim in vpijam tvoj neskončni mir,
ki v meni širi božansko energijo vesolja.

Vsi smo eno,
vsi prišli smo iz teme in sedaj razširjamo krila svetlobe.
Hvala ti draga tema, da si ob meni,
da lahko vsak večer zrem vate in se spomnim
kdo v resnici sem.

Človek s srcem in dušo,
rojen iz teme, poslan v svetlobo,
da najdem svoj mir in zaživim,
kot ena izmed lučk, ki gorijo,
da spomnijo na najglobjo skrivnost,
ki skrita je globoko tam
kjer naše je srce.

Avtor: A.Z.

SANJE

Vsakdo izmed nas ima sanje. Vsakdo izmed nas sanja o lepšem življenju, o lepši prihodnosti. A le reddki, svoje sanje uresničijo.
Zadnje čase se veliko srečujem z ljudmi, ki so nesrečni, ki niso zadovoljni s svojim življenjem, ki vztrajajo v službah, ki jim ne prinašajo notranjega zadovoljstva, ki se zadovoljijo s partnerskim razmerjem, ki jim ne prinaša tiste globje povezave kot bi si želeli...Veliko ljudi je takih. Sama sem to doživela na lastni koži, kako je živeti s človekom, ki ni zadovoljen s svojim življenjem. S človekom, ki ne uživa, ni srečen v tem kar ima in kar počne.
Velikokrat se vprašam, kako sploh ljudje zmorejo živeti neizpolnjeno? Kako lahko vztrajajo v nečem, kar jih dela nesrečne? Taki ljudje, se velikokrat ne znajo nasmehnit, ne znajo biti pozitivni, ne znajo uživati, v stvareh, ki jih obdajajo. Taki ljudje velikokrat vso svojo nesrečo stresajo na okolico. Da se počutijo izpolnjene obrekujejo vse okrog sebe, velikokrat so drugi krivi za njihovo nesrečo...Velikokrat najdejo potešitev za svoje težave v alkoholu, cigaretah, odvisnosti od partnerjev, spolnosti...Vendar življenje s takim človekom je zelo naporno, saj kljub temu, da ga imamo radi, da mu stojimo ob strani, da ga poskušamo vsaj malo osrečiti, to zanj ni dovolj, ker sam sebe ne zna osrečiti, ker sam sebe nima rad.
Zakaj ljudje ne vztrajamo pri svojih sanjah? Velikokrat zato, ker menimo, da nam ne bo uspelo, ker menimo, da nismo vredni, ker si ne zaupamo, ne zaupamo v naše sposobnosti in predvsem ne verjamemo, da se nam lahko sanje sploh uresničijo. Pri uresničevanju sanj je zelo pomembna vera vase, vera v življenje, zaupanje v življenje. Že od malih nog sem vedela, kaj si želim od življenja, vedela sem kaj želim početi v življenju. Vendar leta so minevala in vera v moje sanje je počasi bledela. Vendar pa kljub vsemu, nisem nikoli prenehala verjeti vanje. Vedno so bile z mano, v mojem srcu in po tihem sem vedela, da enkrat, prej ali slej se bodo uresničile. In danes, po 31.letih se te moje sanje končno uresničujejo. Pot je bila dolga, trnjeva, polna solz, razočaranj...Vendar to, da lahko počnem kar me veseli, v čemer uživam je zame največja nagrada, ki mi jo lahko življenje podari. Kajti danes se počutim izpolnjena, vesela, prekipevam od življenja, prekipevam od življenjske energije. Sanje se ne uresničijo čez noč, kot to nekateri pričakujejo. Da jih lahko uresničimo, moramo najprej osebnostno zrasti, se utrditi, da bomo lahko sledili sami sebi. Življenje nam vedno pošlje na pot preizkušnje, lekcije, ki jih potrebujemo, da postanemo močnejši, da se osebnostno izpopolnimo. Vedno nam pošilja na pot take lekcije, ki jih potrebujemo, da bomo kasneje lahko zaživeli v radosti in v uresničevanju tistega dela našega srca, o katerem sanjamo že od nekdaj. Nekdo sanja o idealni službi, spet drugi o izpopolnjenem partnerstvu, spet tretji o potovanju okrog sveta...Vsak izmed nas ima različne sanje in vsakega izmed nas življenje vodi po čisto drugačni poti, da lahko pridemo, do tiste poti na kateri bomo lahko uresničilo to kar si želimo.
Zato, če imate sanje, če veste kaj želite, začnite ponovno razmišljati o tem. Verjemite, da tudi vi lahko uresničite ta delček sebe. Zato začnite že danes. Začnite verjeti, da se sanje uresničijo, veremite, da ste vi to sposobni narediti, verjemite, da si vi to zaslužite in predvsem zaupajte življenju, da vas bo vodilo po poti do uresničitve, vendar pa morate vesolju zaupati česa si sploh želite.
In če ne veste kaj so vaše sanje, se spomnite kaj si tako zelo močno želite narediti, pa vedno najdete izgovor, da to sploh ni možno uresničiti. Verjemite, vse lahko uresničite z vašo voljo, pogumom, notranjo močjo predvsem pa vero in zaupanjem v življenje, da vas bo dostavilo tja, kamor želite priti.
Ne vztajajte v nečem, kar vas onesrečuje, kajti vsakdo izmed nas si zasluži biti srečen. Če pa ne vidite druge poti, pa vam svetujem, da pogledate na trenutne razmere iz drugačnega zornega kota. Vprašajte se zakaj vztrajate v tem. Najdite tistvo svetlo točko, ki vas bo držala po koncu in, ki vam ne bo dovolila, da se predate obupu in žalosti. Tudi sama sem velikokrat zaradi preživetja počela nekaj kar mi ni bilo všeč, da sem lahko otrokom nudila osnovno življenje in takrat kljub temu, da nisem bila srečna sem iskala pozitivne točke v dani situaciji in se življenju zahvaljevala, za vse kar imam, da se nisem zlomila in predala negativnim vibracijam.
Zato kar pogumno naprej dragi moji, vztrajajte, sanjajte svoje sanje in zaupajte v življenje, da vam jih bo pomagalo uresničiti.

SREČA

Zrem skozi okno in opazujem kako zunaj sneži. Kako lepo letijo snežinke iz neba in oddevajo našo pokrajino v snežno belo barvo.Kako lepo jih je opazovati, kako svobodno se premikajo in lepo počasi padajo na zemljo. Ta njihov ples, ki se ne ozira na okolico, ki ne posluša nekih svojih notranjih omejitev, ampak preprosto padajo in sledijo svoji poti.
Včasih si želim, da bi tudi jaz bila snežinka, da bi se lahko svobodno gibala in se ne ozirala na prepreke, ki stojijo na poti. Vse preveč se omejujejmo z nekimi ideali, z nekim razmišljanjem, ki nam na koncu prinese nezaželene rezultate. Preveč razmišljanja, preveč analiziranja, preveč če-jev, preveč izgovorov, preveč iskanja kaj še bi lahko bilo...Vsega preveč in čisto premalo poslušanja srca, poslušanja notranjega jaza. Kako preprosto se sliši, a kaj ko še zdaleč ni tako preprosto. Zakaj si preprosto ne upamo, zakaj nismo enkrat za spremembo drzni, zakaj preprosto ne reskiramo, zakaj preprosto se ne poženemo naprej....Preveč zakaj-ev. A resnica je čisto preprosta: vsak začetek je težak in vsak konec je še težji, toda življenje je tako, nepredvidljivo. Danes si in jutri te ni. Danes si tukaj, jutri si tam. Danes nekaj imaš, jutri tega nimaš več. Ne vemo, kaj nam bo življenje poslalo na pot, ne vemo koliko časa bo nekaj trajalo. Vse kar vemo je to, da bomo v tem času med začetkom in koncem neznansko uživali, se učili, spoznavali nove stvari in predvsem spoznavali sami sebe. Ne bo lahko, ne bo preprosto, vendar pa bo vredno. Vredno vsakega koraka, kajti vsak korak, ki ga naredimo, nam VEDNO prinese nekaj novega. Zato preprosto ni vredno, da se ovijemo v lupino in idealiziramo nekaj, saj vemo, da popolnega ideala ni. Nihče ni popoln, tudi narava ni popolna, lahko pa vidimo v tej nepopolnosti nekaj popolnoma popolnega. Tako popolnega, da nam bo za tisti čas, ki nam je namenjen skupaj, osrečil delček našega potovanja skozi zemeljsko življenje. Sreča je v malih stvareh in vedno glejmo na vsak dogodek ne samo iz temne strani, ampak tudi svetle, kajti življenje ima svetlo-črn kontrast. Oba sta del njega in na oba glejmo enako, kajti vsak začetek prinese svetlobo in prinese tudi temo in vsak konec prinese temo in tudi svetlobo. Pojdimo naprej in se ne ustavljajmo pri vseh tistih izgovorih, ampak sprejmimo vsak začetek in vsak konec, sprejmimo tisto kar je med začetkom in koncem ter sprejmimo vse temne in svetle dele, ki nam to prinaša. Kajti vse nam prinaša srečo, da zaživimo še bolj izpolnjeno. Na vsak korak, vsak trenutek, vsako pot glejte skozi oči sreče, skozi oči popolnosti in takrat bo še tako nepopoln trenutek postal popoln.