SREČA

Zrem skozi okno in opazujem kako zunaj sneži. Kako lepo letijo snežinke iz neba in oddevajo našo pokrajino v snežno belo barvo.Kako lepo jih je opazovati, kako svobodno se premikajo in lepo počasi padajo na zemljo. Ta njihov ples, ki se ne ozira na okolico, ki ne posluša nekih svojih notranjih omejitev, ampak preprosto padajo in sledijo svoji poti.
Včasih si želim, da bi tudi jaz bila snežinka, da bi se lahko svobodno gibala in se ne ozirala na prepreke, ki stojijo na poti. Vse preveč se omejujejmo z nekimi ideali, z nekim razmišljanjem, ki nam na koncu prinese nezaželene rezultate. Preveč razmišljanja, preveč analiziranja, preveč če-jev, preveč izgovorov, preveč iskanja kaj še bi lahko bilo...Vsega preveč in čisto premalo poslušanja srca, poslušanja notranjega jaza. Kako preprosto se sliši, a kaj ko še zdaleč ni tako preprosto. Zakaj si preprosto ne upamo, zakaj nismo enkrat za spremembo drzni, zakaj preprosto ne reskiramo, zakaj preprosto se ne poženemo naprej....Preveč zakaj-ev. A resnica je čisto preprosta: vsak začetek je težak in vsak konec je še težji, toda življenje je tako, nepredvidljivo. Danes si in jutri te ni. Danes si tukaj, jutri si tam. Danes nekaj imaš, jutri tega nimaš več. Ne vemo, kaj nam bo življenje poslalo na pot, ne vemo koliko časa bo nekaj trajalo. Vse kar vemo je to, da bomo v tem času med začetkom in koncem neznansko uživali, se učili, spoznavali nove stvari in predvsem spoznavali sami sebe. Ne bo lahko, ne bo preprosto, vendar pa bo vredno. Vredno vsakega koraka, kajti vsak korak, ki ga naredimo, nam VEDNO prinese nekaj novega. Zato preprosto ni vredno, da se ovijemo v lupino in idealiziramo nekaj, saj vemo, da popolnega ideala ni. Nihče ni popoln, tudi narava ni popolna, lahko pa vidimo v tej nepopolnosti nekaj popolnoma popolnega. Tako popolnega, da nam bo za tisti čas, ki nam je namenjen skupaj, osrečil delček našega potovanja skozi zemeljsko življenje. Sreča je v malih stvareh in vedno glejmo na vsak dogodek ne samo iz temne strani, ampak tudi svetle, kajti življenje ima svetlo-črn kontrast. Oba sta del njega in na oba glejmo enako, kajti vsak začetek prinese svetlobo in prinese tudi temo in vsak konec prinese temo in tudi svetlobo. Pojdimo naprej in se ne ustavljajmo pri vseh tistih izgovorih, ampak sprejmimo vsak začetek in vsak konec, sprejmimo tisto kar je med začetkom in koncem ter sprejmimo vse temne in svetle dele, ki nam to prinaša. Kajti vse nam prinaša srečo, da zaživimo še bolj izpolnjeno. Na vsak korak, vsak trenutek, vsako pot glejte skozi oči sreče, skozi oči popolnosti in takrat bo še tako nepopoln trenutek postal popoln.