DNEVNA MISEL

Že od kar pomnim zase pomagam vsakomur, ki potrebuje pomoč. Vedno sem priskočila na pomoč, tudi takrat, ko zanjo nisem bila vprašana. Tak človek pač sem. Zelo težko mi je pri srcu, ko gledam ljudi v moji okolici, ki trpijo in nikakor ne zmorem mimo njih. Trpim ko gledam krivice, ki se dogajajo okrog nas in s težkim srcem opazujem nesrečne ljudi. Vedno sem ljudem delila svoje nasmeške, svojo voljo do življenja, svoj večni optimizem in vedno sem bila pripravljena poslušati in prisluhniti težavam drugim. In vsakokrat, ko mi kdo reče, da mu s svojim nasmehom polepšam dan je to zame največja sreča, ki jo lahko delim z drugimi. Kajti za srečo potrebujemo tako malo, ampak vse prevečkrat ljudje nismo zadovoljni s tistim kar imamo in se sploh ne zavedamo, kakšno srečo imamo v življenju. Vse preveč našo srečo pogojujemo z materialnimi stvarmi.
Nikoli v življenju si ne bi mislila, da se bom kdaj tudi sama znašla v podobni situaciji. Pred kratkim sem ostala brez vsega. Ostala sem brez življenja, katerega sem živela toliko let, saj sem se po tridesetih letih mojega obstoja na tem svetu odločila, da ne bom več živela kot žrtev, da ne bom več stroj, ki samo posluša navodila drugih in jih realizira in pri tem pozablja nase, na svoje potrebe, na svoje dostojanstvo, na svojo samopodobo. Vedno sem delala proti sebi, saj sem bila tako naučena. Naučili so me, da je potrebno pozabiti nase in se pokorit drugim. Potrebno se je pokorit staršem, možu, državi, učiteljem...Ampak ali to res drži? NE, ne drži. Ko sem prišla v situacijo, ko nisem zmogla več tako živeti sem iskala rešitve, kako naj si pomagam, kako naj se rešim iz situacije v kateri sem se znašla in pri iskanju rešitev sem začela spoznavati resnico o življenju, ponovno sem začela odkrivati samo sebe in ponovno sem začela živeti življenje, o katerem sem sanjala še kot otrok. Po tridesetih letih življenja sem se prvič postavila zase in se uprla tistim, ki so me želeli ukalupiti in me podrediti njihovi moči. Prvič v življenju sem storila korak za katerega me je bilo v preteklosti strah storiti. To dejanje me je kmalu stalo lastnega življenja. Vendar kljub vsemu Živim in se borim zase, za svoje življenje, za svoje otroke. Čeprav mi je trenutno zelo težko in zelo težko priznam, da potrebujem pomoč, je bilo to še eno dejanje, za katerega sem zbrala ve pogum ki ga premorem in priznala, da sem se znašla v stiski in da potrebujem vašo pomoč.

Vse več je ljudi, ki se nahajajo v težkih situacijah in potrebujejo našo pomoč. Velikokrat si ne upajo priznati tega, saj se počutijo poražene. Tako dobro jih razumem. Prisoten je strah pred negotovo prihodnostjo, velikokrat se bojimo obrekovanja drugih in zaradi tega raje molčimo in trpimo, kot da priznamo da nekaj ni vredu. Nihče od nas si ne zasluži takšnega življenja. Vsak človek naj bi živel dostojno življenje, vendar pa nič ne pride samo do nas.
Vsi, ki potrebujete pomoč, si to priznajte in narediti prvi korak, ki vas bo ponesel k boljšemu in lepšemu življenju. Jaz verjamem, da obstajajo ljudje, ki so pripravljeni pomagati in tudi verjamem, da bo naša država končno začela nekaj ukrepati na tem področju. Veliko je tudi stanovanj in hiš, ki propadajo in bi lahko človeku, ki nujno potrebuje streho nad glavo rešilo življenje. Vendar veliko ljudi raje vidi, da hiše, stanovanja propadajo, kot da jih dajo nekomu, mogoče le začasno, in mu s tem rešijo življenje. Velikokrat slišim ljudi govoriti, da naj za take ljudi poskrbi država. Ja se strinjam s to trditvijo, vendar glede na situacijo, ki je trenutno v našem parlamentu, bomo na takšne rešitve še čakali, ljudje v stiski pa ne zmorejo čakati, da se vlada končno prebudi. Ljudje potrebujejo takojšnjo pomoč. Zato vas naprošam vse vas, pa ne samo zase, ampak za vse ljudi, da odpremo svoja srca in si začnemo končno pomagati. Pokažimo sočutje do sočloveka, kajti enkrat se boste lahko tudi vi znašli v podobni situaciji. Danes drugi potrebujejo vašo pomoč, nekoč pa boste mogoče vi potrebovali pomoč drugih in kot pravi pregovor to kar sejemo to tudi žanjemo. Odprimo srca, prisluhnimo sočloveku in pomagajmo vsem tistim, ki so potrebni naše pomoči. kajti z ljubeznijo in srčnostjo, se še tako težke težave rešijo.

In sama sem si zadala cilj, da bom vsem, ki se znajdejo v težavah, še z večjo vnemo pomagala, kajti nihče, ampak res prav nihče si tega ne zasluži. Vsi smo samo ljudje in naša največja pravica je, da živimo dostojno življenje.