DNEVNA MISEL

(Foto: internet)

Noč, tiha noč.
Le zvezdice na nebu sijejo in osvetljujejo nebo zame.
Jaz pa tiho gledam jih in sprašujem ali že spiš?
Toliko dni je od kar si odšel.
Dnevi brez tebe so prazni.
Čakam da pišeš, se javiš...
A besede izpod tvojih rok so suhe, brez naboja ljubezni,
le besede nuje.
Sprašujem se kaj to pomeni?
A je mogoče, da odšel za vedno si?
A je mogoče, da iskra več v tebi ne gori?
Moja ljubezen še vedno gori, a sprašujem svoje srce,
če je mogoče da pozabim te.
Da zaživim brez spomina nate in te goreče ljubezni,
ki ne pusti mi spati.
Zakaj prišel si tako na tiho?
Zakaj nisi prej potrkal in vprašal ali lahko?
Zakaj tvoje čudovite oči, v katerih se nešteto zvezd iskri,
so prebodle moje srce in v njega zasadile iskrive zvezdice,
polne ljubezni čudežne.
Neskončne ljubezni univerzuma, ki je poskrbelo da sva se našla.
Čeprav mogoče vsega konec je,
kajti svetova najina prihajata iz različnega sveta,
naj povem ti besede te, ljubim samo tebe.
Ti si sreča moja, ki v meni prebudila je srce
in mi pokazala te iskrive zvezdice,
ki so me ponesle v svet neskončne pravljice.
Pravljico, prepuščam nebu in zvezdicam na njem,
predajem jim usodo mojo in ljubezen, ki v srcu tli.
One vedele bodo kaj storiti s to neskončno ljubeznijo.
Če namenjeno mi je oditi, bom odšla s spominom v srcu
na ljubezen to, ki mi je obrnila svet na glavo.
V slovo ti še poljub poslala bom
in odšla, na drugi konec sveta,
da pozabim tebe, ki pokazal si mi vesolje.


Avtor. Andreja Turina