DNEVNA MISEL

Danes sem na prijateljevo povabilo obiskala dogodek Tedx v Novi Gorici, ki je namenjen širjenju dobrih idej. Predstavili so se različni podjetniki, ki so predstavili svoje poslovne ideje. Izmed vseh me je najbolj pritegnilo predavanje psihologa na temo samomor. Čeprav se mi v začetku ta tema ni zdela najbolj primerna za dogodek te vrste, se je kmalu izkazalo da temu ni tako.
Gospod je imel zelo dober govor o tej temi. Povedal je, da smo slovenci na prvem mestu po številu samomorov in kar mi je bilo najbolj zanimivo je to, da želja po samomoru nastane zaradi pomanjkljive komunikacije v otroštvu, ko starši otroku za kazen odrečejo komunikacijo.
Komunikacija je zelo pomembna tema, predvsem v današnjih časih. Ljudje premalo komuniciramo med sabo in še takrat ko se že pogovarjamo, je navadno tema našega pogovora politika, vreme, obrekovanje..

Tudi sama sem na poti skozi svoje življenje velikokrat pomislila na samomor. Prišla sem v situacijo, ko dejansko nisem videla izhoda. Vendar pa me je vsakokrat iz misli na samomor rešila moja želja po življenju. Že od kar pomnim v moji duši tli neizmerna želja po življenju. Zame je živeti nekaj neprecenljivega, saj vsakodnevno občudujem lepote, ki mi jih življenje kot tudi narava pošiljata na pot. Ampak poleg življenja pa so zame pomembni tudi odnosi. Odnosi z nami samimi in drugimi ljudmi. In prav odnosi z drugimi ljudmi so velikokrat zelo težavni.
Še kot otrok sem bila zelo nagajiva, zgovorna deklica, polna energije. Preizkušala sem stvari, občudovala naravo in v vsej tej svoji zagnanosti do raziskovanja in občudovanja sveta v katerem sem se znašla, sem seveda kot vsak otrok naredila tudi kakšno napako. In ravno te napake, ki otroku pomenijo vse, so za nas starše zelo sporne. Na vsakem koraku sem se srečevala z besedami kot: Tega ne smeš, tega ne znaš, kaj spet si to naredila, ali znaš sploh kaj pametnega početi, same neumnosti delaš, raje molči....Verjetno so tudi vam znane te besede. Sicer vem, da starši velikokrat ravnajo tako kot mislijo, da je za nas najbolje, vendar potrebno se je zavedati, da vsak otrok je drugačen. Vsak otrok je edinstven in vsak otrok s svojo drugačnostjo prispeva velik delež v ta svet. Odrasli ljudje, namesto da bi našim otrokom pomagali, sprejeli njihovo edinstvenost, jih skušamo prilagoditi svetu oz družbi v kateri živimo. Vendar prav to je za otroke lahko pogubno.
Jaz sem se na  vse "obtožbe", ki sem jih bila deležna naučila biti tiho. Nisem se več trudila biti jaz jaz, ampak preprosto sem bila tiho in vse kar sem želela izraziti sem zadržala zase. Vse kar sem želela postati sem zadržala zase. Toliko let sem živela v popolni tišini, sama  sabo in srkala vase negativno komunikacijo okolice. Današnje predavanje o samomoru, me je spomnilo prav na to, na moj način komuniciranja. Namesto, da bi kričala, jokala, razbivala..., kot je predavatelj omenil, je to boljše kot biti brez komunikacije,sem se naučila vse slabo in dobro prenašati v tišini. Čeprav sem v tem letu od kar delam na sebi že veliko napredovala, sem se danes zavedala, da še vedno ne dovolim, da komunikacija steče skozi mene. Zame je to, da sem skozi tiho, postalo "normalno", ampak če bom želela napredovati, bo potrebno to komunikacijo sprostiti.
Vendar pa sem ponosna nase, da se trudim, da pri svojih otrocih ne ponavljam te napake. Čeprav je včasih težko in se zalotim, da jim odrekam komunikacijio in ponavljam napake iz mojega otroštva, se trudim zavedati svojih napak in jih skušam popraviti. Čeprav se borim z okolico, ki mojega načina vzgoje ne odobrava in me skuša na vsak način prepričati, da delam narobe, se ne predam. In kot potrditev, da sem na pravi poti, je pred kratkim poskrbel moj najmlajši sin. Za veliko noč, smo odnesli v cerkev žegnati velikonočne dobrote. In župnik vpraša otroke, kaj so prinesli v cerkev. Bila je tišina, nihče do otrok si ni upal nič reči. Kar naenkrat pa se oglasi moj štiriletnik iz ozadja cerkve in kar se da jasno na ves glas pove odgovor. Sicer me je bilo v začetku seveda sram, ampak v istem trenutku se je to sramovanje v meni spremenilo v en velik ponos. Bila sem srečna, bila sem vesela, da moj sin zna spregovoriti. Da se zna izraziti in to je zame največji dosežek, ki bi ga rada pri svojih otrocih dosegla. Da se v življenju nikoli ne bodo sramovali kdo so in da bodo s pogumom in veseljem pokazali kdo so. In to je bistvena naloga nas staršev, da jim pomagamo da znajo sebe izrazit in spregovorit.

Zato začnite komunicirati s svojimi otroci, začnite komunicirati sami s sabo. Ne prepuščajte se tišini, ampak na glas povejte svojo resnico in na tak način bomo bistveno pripomogli, da se izboljša naš način komunikacije in zmanjša število samomorov.