DNEVNA MISEL

Ko sem zjutraj vstala, sem razmišljala kakšno misel naj danes podelim z vami. Nikakor se nisem mogla spomniti nobene teme, ko mi je pod roke prišel tale članek:  http://odstiranjasi.wordpress.com/2014/03/02/zakaj-nisem-vec-delavec-luci/

Sama nase nisem nikoli gledala kot na duhovnega človeka. V preteklosti sem se celo duhovnosti zelo otepala. Te ljudi sem enostavno imela za čudake, manjake...
Ko sem pred letom dni sama stopila na pot duhovnosti oziroma na pot odkrivanja same sebe, sem na tej poti spoznala različne ljudi, ki so me marsičesa naučili, tako dobrega kot tudi slabega. Glede na to, da je v Sloveniji poplava ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, prirejajo različne delavnice in obljubljajo čudeže, sem tudi sama obiskala kar nekaj teh delavnic in pričakovala čudeže, ki so jih obljubljale. Vendar pa sem bila po vsaki delavnici velikokrat zelo razočarana, saj nikakor nisem dosegla tistega, kar je obljubljala. Večinoma se mi je dogajalo ravno nekaj drugega in ko sem želela izvedeti kaj to pomeni, navadno nisem dobila odgovora, saj je bil vodja delavnice "prezaposlen", da bi mi pomagal. Ker nisem imela veliko denarja, sem si velikokrat denar izposodila ali pa na bančni kartici prekoračila limit, saj sem si zelo želela spremeniti svoje življenje na boljše in tako brezglavo tekala okrog v prepričanju, da jaz to potrebujem. Dokler nekega dne nisem imela niti toliko denarja več, da bi lahko poskrbela za svoje otroke. Takrat se mi je svet popolnoma podrl. Prišla sem do ugotovitve, da odgovorov kako spremeniti življenje ne bom našla tam zunaj, ampak le v sebi. To so mi tudi vztrajno ponavljale duše, ki so mi na tej poti osebne transformacije vsakodnevno pomagale, me bodrile, delile z mano njihova spoznanja, si vzele zame toliko časa kot sem ga potrebovala in vse to brezplačno (zame so te dušice moji zemeljski angeli :). Govorile so mi natančno to kar sem globoko v sebi vedela. Vendar namesto, da bi zaupala sebi, sem verjela drugim. Drugim sem verjela, da bom postala jasnovidna, jasnoslušna, zdravilka, duhovni vodja....In ko me je življenje prizemljilo sem ugotovila, da vse to kar drugi prodajajo kot duhovnost, vse to jaz v resnici sploh nisem. Jaz nočem biti zdravilka, jaz nočem biti duhovni vodja, jaz nočem izvajati energijske masaže....Ampak potemtakem kaj sploh hočem? In na tej točki se je bilo potrebno poglobiti vase, prisluhniti sama sebi, prisluhniti svojemu srcu in duši ter ju spraševati kaj sploh hočem? Kaj sploh želim? Kdo sploh sem?
Od takrat se vsakodnevno povezujem sama s sabo. Ne obiskujem več nobene delavnice, oziroma samo tiste, ki jih resnično začutim. Velikokrat me ljudje sprašujejo, kako veš, da je ta delavnica primerna zate? In vedno jim rečem tako: "Vprašaj se ali je ta delavnica primerna zate, ali to delavnico potrebuješ za svoj nadalnji razvoj, za svoje nadaljne delo? In ko postaviš vprašanje prisluhni svoji duši, svojemu telesu kaj ti sporoča." Vsakdo dobi sporočilo, samo sprejeti ga mora s srcem. Jaz dobim odgovor vedno v obliki občutkov in sicer na tak način, da če nekaj ni primerno zame, me preplavi občutek odtujenosti, zavračanja, gnusa...
Pot poglabljanja vase ni lahka, lažja je pot brezglavega tekanja po delavnicah. Vendar pa vam povem, da se splača. Sama sem v enem letu zelo spremenila svoje življenje. Osvobodila sem se veliko blokad, ki so me držale ujete v kletki iz katere nisem videla izhoda. Prav tako sem začela spet sanjati o življenju, kakršnega jaz hočem.
Kar je pri vsem tem zelo pomembno je to, da verjamemo vase, da si zaupamo in da prav tako zaupamo in verjamemo tej neskončni vesoljni energiji, ki nas vsakodnevno podpira in nas vodi pri uresničevanju naših želja, ciljev in sanj. Potrebno pa je, da se s to energijo vsakodnevno povežemo in ji povemo kaj hočemo, kaj želimo in pošljemo namero v vesolje.

Velikokrat me ljudje tudi sprašujejo ali verjamem v angele in podobna bitja? Moj odgovor je bil vedno da. Sama jih nisem še videla, ker kot sem na začetku povedala nisem jasnovidna. Vendar pa čutim ob sebi pozitivne energije, energije ki me tolažijo, ko sem na tleh, energije, ki me spodbujajo ko to potrebujem, energije, ki mi vsakodnevno svetujejo in mi pošiljajo sporočila. In ker je moja duša povezana z otroško energijo,z otroško igrivostjo in razposajenosto verjamem, da ta bitja obstajajo, da so tu da nam pomagajo, da nas vodijo...Vendar pa nas ne morejo rešiti, kajti to je naše delo. Mi smo tisti, ki usmerjamo svoje življenje in mi smo tisti, ki smo za svoje življenje odgovorni in nihče drug.

Da ne boste sedaj razumeli, da sem popolnoma proti duhovnosti. Ne nisem, vendar pa sem mnenja, da duhovnost ni na prodaj, ampak je duhovnost nekaj svetega, nekaj kar je na razpolago vsakomur, ne glede na njegov finančni položaj. In duhovnost se rodi v našemu srcu in ne zunaj nas. Duhovnost je klic naše duše, našega srca, da začnemo živeti to kar čutimo in podelimo z ljudmi naša spoznanja in naše občutke. Kajti na tem svetu smo zato, da se povezujemo, da se nadgrajujemo, da ustvarjamo pozitivne vibracije in živimo skupaj z našo ljubo Zemljo v enosti, namesto da drug drugega uničujemo.


Moj namen v tem življenju, moje dušno poslanstvo je, da vam predam vsa svoja znanja, ki sem jih osvojila v tem in prejšnjih življenjih. Da vam pokažem, kako lahko z nasmehom, s pozitivno energijo, z radostjo, z otroškostjo začnemo spreminjati sami sebe in to izražati v svet. Kajti svet, ki nas obdaja je resnično lep. Le prisluhniti mu moramo, prisluhniti moramo sebi in kot otroci nedolžno, radostno, predvsem pa z veliko mero ljubezni sprejemati sebe in vse okoli nas. Kajti pravljice se uresničijo le takrat, ko v njih verjamemo in jih tudi živimo :) :) :)