Pridejo dnevi, ko se počutim čisto samo na tem svetu. Pridejo dnevi, ko najraje ne bi vstala in bila cel dan v postelji in pridejo dnevi, ko se počutim kot najbolj osamljeno dekle. Vsakodnevno sem obkrožena z ljudmi, pa kljub temu v mojem življenju nekaj manjka. Vsakodnevno prihajam v stik z ljudmi, ki jim rada priskočim na pomoč. Vedno sem vsakomur pripravljena pomagati, vendar včasih sem jaz tista, ki si sama sebi ne znam svetovati. Velikokrat se mi zgodi, da ljudje, ki sem jih imela za prijatelje, me pustijo na cedilu in mi obrnejo hrbet. Velikokrat sploh ne vem razloga za njihov odhod. Začnem se spraševati ali je kaj narobe z mano? Ali sem jaz kriva za njihov odhod? In bolj kot razmišljam, bolj sem prepričana, da nisem naredila ničesar narobe. Še več, naredila sem še več kot so me prosili.
In danes sem končno dojela, zakaj se mi vse to dogaja. Zakaj kljub vsej moji prijaznosti, vsej moji ljubeznivosti, ostajam čisto sama na tem planetu. Zakaj nimam nikogar ob sebi, da bi skupaj z mano spil jutranjo kavo? Zakaj nimam nikogar ob sebi, ki bi me spremljal na dnevnih sprehodih? Končno sem ugotovila, zakaj sem čisto sama na tem svetu. Zato, ker me ljudje izkoriščajo. Izkoriščajo mojo dobroto, mojo prijaznost, mojo velikodušnost, moje čisto srce. Približajo se mi z namenom, da bi jim pomagala in ko dobijo tisto, kar so potrebovali me odvržejo kot cunjo prahu, ne ozirajoč se na moja čustva.
In tako se danes sprašujem, ali resnično moram zapreti svoje srce, moram pozabiti na mojo velikodušnost in začeti gledati le nase? Ali naj pozabim na druge ljudi in njihove težave ter jih preprosto izključim iz svojega življenja? Ali resnično ta svet ne zmore oziroma ni pripravljen sprejeti velikodušnosti, ljubezni nekoga, ki nikomur ne želi nič slabega, ampak resnično le dobro? Ali resnično ta svet ne zmore zaživeti v popolni harmoniji, radosti in veselju?
Očitno ljudje niso še pripravljeni spremeniti svojih vrednot in raje, kot da stopimo v skupnost, ki ji prevladuje radost, veselje, sreča, raje živimo v skupnosti, kjer svoje cilje dosegamo na račun drugih ljudi. Raje prizadenemo sočloveka, da se povzdvignemo, kot pa da bi živeli v skupnem sodelovanju.
Prišla, sem do ugotovitve, da je bolje, da delam sama zase in vse te vrednote, ki so del mojega življenja že od rojstva zadržim le zase. Le-tako se bom obranila ponižanj, zahrbtnosti, samote...Vendar pa se potem sprašujem: ali je vredno, da zaradi osamljenosti zatajim sama sebe? Ali je vredno, da zaradi prezirov in ljubosumja drugih ljudi obrnem hrbet sama sebi in svoji duši? Moj odgovor je čisto preprost: NE. Jaz sem to kar sem in temu se ne morem odreči, kajti če to potlačim v svojo notranjost bo prej ali slej bruhnilo ven iz mene, v obliki bolezni, v obliki depresije....Če pogledam skozi preteklost in sedanjost vse velike učitelje, ki so pomagali in bili pomembni pri spreminjanju sveta, so bili izolirani od ostalega sveta. Nekateri so se sami izolirali, spet druge je izoliral svet. Vendar, če bom s svojo vztrajnostjo pomagala vsaj nekomu izmed vas in pri tem pomagala pri gradnji novega, boljšega in srečnejšega sveta, sem raje osamljena, kot da imam ob sebi ljudi, ki ne znajo ceniti soljudi in sveta v katerem živimo. Zato sem se odločila, da prednost ima moja duša in moje srce in da bom še vedno delovala tako kot do sedaj, le da se ne bom več razdajala za druge, ampak bom drugim pomagala le takrat, ko bodo pripravljeni sprejeti mojo pomoč. In vem, da enkrat, bom le srečala ljudi, ki bodo pripravljeni si skupaj z mano deliti to življenje in uživati v drugačnem svetu. Svetu, ki mu ga bo vodila ljubezen, harmonija, radost in veselje.
Zato svetujem tudi vam, da razmislite kaj je vaša prioriteta. Ali ste raje obkroženi z ljudmi, ki vas ne sprejemajo takšne kot ste v resnici, ali ste raje sami in živite svoje življenje po vaših načelih? Odločitev je kot vedno le vaša :) :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar