Danes ko opazujem otroke, vidim da so nekateri otroci preobremenjeni z različnimi krožki, spet drugi nimajo volje, da bi se kam vpisali. Imamo pa tudi take otroke, ki obiskujejo krožke, zato ker so jih starši prisilili. Kot starš sem se velikokrat spraševala, kje je tista meja, ki je še sprejemljiva. Vendar sem mnenja, da je pretirano število krožkov za otroka preobremenjujoče, vendar pa spet ni dobro, da otrok ne obiskuje nobenega krožka. S tem, ko otrok obiskuje krožek po svojih željah, gradi svojo samopodobo, se uči nečesa novega in istočasno nadgrajuje svoje znanje. Poleg tega pa si pridobi tudi delovne navade. Težava nastane pri tistih otrocih, ki jim starši vsilijo obiskovanje kakšnega krožka. Velikokrat se to zgodi, pri tistih starših, ki so v otroštvu želeli obiskovati določen krožek, vendar jim njihovi starši tega niso dovolili. Zelo pomembno je, da kot starši ne vsiljujemo svojih želja našim otrokom. Kajti na tak način našemu otroku zelo škodimo, ker otrok namesto, da bi se trudil zase in nekaj počel, zato ker je to njemu všeč, se trudi za starša in to v njemu začne vzpodbujati jezo, ker se ne more posvetiti tistemu, kar on v resnici želi.
Ko sem sama postala mama, sem na prvo mesto postavila svoje otroke. Nikdar jim nisem vsiljevala svojega pogleda na svet, ali jim izbirala h katerim krožkom naj hodijo. Celo spodbujala sem jih naj povedo kaj želijo, kaj jim je všeč, saj sem vedela, kako sem se sama počutila, ko nisem upala v otroštvu izpolniti svojih želja. Nekega dne, ko sem sina peljala na nogometno tekmo, pa sem začela razmišljati o sebi. O vsem tem, kaj sem si v otroštvu želela in tega nisem nikoli izpolnila. Še vedno je bila v meni prisotna ta želja, da bi jahala konje, igrala tenis, da bi plesala, pisala knjige...Ko sem gledala sina iz tribune in bila ponosna nanj sem si zaželela, da bi tudi zase lahko nekaj naredila. Sprva se mi je ideja, da bi se tudi sama vpisala v kakšen klub, zdela butasta. Našla sem tisoč izgovorov, vendar bolj kot sem razmišljala, bolj goreča je postajala želja v meni. Začela sem se spraševati zakaj pa ne, Zakaj enkrat v življenju ne naredim nekaj tudi zase. Tako kot moji otroci si tudi jaz zaslužim vse dobro. Tako kot oni sem tudi jaz človek, ki lahko izpolni svoje želje, pa čeprav na stara leta. Tako sem se opogumila in si napisala listo svojih želja. Seveda, glede na to, da je bilo moje finančno stanje na nuli, sem lahko izpolnila le tiste želje, ki so bile brezplačne. Prva na seznamu se je tako znašla želja po delu s konji. Pozanimala sem se, kdo bi me bil pripravljen poučiti in tako prišla v stik z dekletom, nekoliko mlajšim od mene. V torek se je začela moja prva ura in bila sem zelo navdušena. Bila sem navdušena tako nad mojo učiteljico kot tudi nad konji in zmenili sva se, da jo bom redno obiskovala dokler se ne naučim čisto vsega. Ko sem prišla domov sem bila tako ponosna sama nase, tako srečna, tako izpolnjena, da tega občutka preprosto ne znam zapisati v obliki besed.
Vesela sem, da sem zbrala dovolj poguma in se odločila za ta korak, kajti od tega dne naprej je moje življenje dobilo nov smisel. Nekaj v mojem življenju se je spremenilo.
Zato vsi vi, ki imate želje in si ne date možnosti, da bi te želje izpolnili, vam polagam na srce, da začnite. Napišite seznam in začnite s tistimi možnostmi, ki so vam trenutno dosegljive. Kajti ne zamudite te priložnosti. Kot sem že velikokrat omenila v svojih zapisih, nihče od nas ne ve kdaj bo odbila njegova ura in bo zapustil ta svet. Zato začnite uresničevati vaše želje danes, tako kot sem jih začela jaz in dodajte vašemu življenju nov smisel življenja. Kajti življenje, ki ga živite je le vaše in od nikogar drugega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar