DNEVNA MISEL

Zadnje dni sem nekoliko otožna. Pa ne zato, ker se mi kaj slabega dogaja, ampak ne vem kaj pravzaprav mi je. Navadno sem vedno vesela, razigrana, polna energije, tokrat pa temu ni tako. Včeraj zvečer sem razmišljala, kaj se dogaja z mano. In spomnila sem se na sobotni dogodek.

Ženske smo si privoščile dan zase. Prijateljica mi je že dolgo časa obljubljala, da me bo odpeljala do cerkvice v kraju Vitovlje (kraj na Primorskem). Pripovedovala mi je o magičnosti tega kraja in bila sem zelo navdušena nad njeno pripovedjo. Zato sem še z večjim veseljem pričakovala soboto, da bom končno spoznala ta kraj, ki je v bistvu 15 min oddaljen od mene in ga še nikoli v življenju nisem obiskala. Zbralo se nas je 6 žensk, različnih starosti. Izmed vseh njih sem poznala samo svojo prijateljico, vendar pa smo se hitro ujele. Skupaj smo se povzpele do cerkvice, se med potjo nasmejale, delile svoja znanja in uživale v prečudovitem dnevu. Vendar pa sem kmalu spoznala, da so vse te ženske zelo "duhovno napredne". Vse polne znanja in modrosti. Vse z razvitimi kanali povezovanja z duhovnim svetom. Počutila sem se...Hm, saj ne vem. Ničvredno. Ja, ničvredno. Predvsem zato ker že veliko časa delam na tem, da bi tudi sama ojačala svoje kanale. Vse so govorile o stvareh, za katere sem sama prvič slišala. Vse so zaznavale različna bitja, ki so nas obkrožala. In vam povem, da mi ni bilo lepo. Tako rada bi jim tudi jaz povedala, da nekaj vem, da nekaj vidim, da nekaj čutim...Ampak vse kar sem videla je bil le ta svet v katerem živimo. Po drugi strani pa lahko rečem, da sem jim bila tudi malo nevoščljiva, za vse to njihovo znanje. Dan v njihovi družbi je bil prečudovit, vendar vseeno se je zame končal s tem grenkim priokusom.

 Cerkvica v Vitovljah

Sedaj vidim, da tega vidika sebe še nisem sprejela in zato se me je tako zelo dotaknil. Kljub vsemu delu, ki sem ga naredila v tej smeri na sebi, še nisem ponotranjila in sprejela tega, da pač sama nimam še nekaterih zaznav, kot jih imajo drugi. In ko sem se tako včeraj spraševala, ali resnično nimam v sebi nobenega daru, ki bi ga lahko uporabila pri delu z ljudmi, v pomoč ljudem se mi je utrnila tale misel:
TI NE RABIŠ NOBENEGA DARU, SAJ SI ŽE SAMA PO SEBI DAR TEMU SVETU!
In takrat sem začela razmišljati, ali to drži. Ali je mogoče, da kljub nobenemu daru, lahko še vedno pomagam ljudem, človeštvu s tem, da samo obstajam in z vami delim to kar nosim v srcu, kar čutim v svoji duši?
In takrat je pri meni posijala spet tista lučka sreče, lučka sijaja. Saj sem vendar čudovito bitje in zakaj ne bi bila dar temu svetu. Ni treba, da sem jasnovidna in jasnoslušna, važno je kaj nosim v srcu. In v mojem srcu se nahaja čista ljubezen. V mojem srcu se nahaja radost, veselje, harmonija. In vse to izžarevam iz sebe vsaki dan posebej. Mogoče pa mi res ni treba vedeti, kaj se dogaja v duhovnem svetu, saj moje srce nosi vse tiste lastnosti, ki jih duhovni svet skozi vse te guruje in duhovne predavatelje pošilja v ta svet: LJUBEZEN, RADOST, VESELJE, HARMONIJO, LEPOTO, POVEZANOST.

In tako vam dragi moji povezančki, kot tudi sama sebi, predajem to modrost, ki se mi je utrnila včeraj: NI VAŽNO KDO SI, VAŽNO JE KAJ ČUTIŠ V SVOJEM SRCU IN TO DAJEŠ SEBI IN LJUDEM, KI TE OBKROŽAJO... KAJTI VČASIH S TEM NAREDIŠ VEČ ZA TA SVET, KOT PA KATERIKOLI DUHOVNI VODJA Z VSEMI NJEGOVIMI PREDAVANJI IN UČENJI, KAJTI NAŠE SRCE JE NAŠ NAJVEČJI UČITELJ IN VODJA :) :)