Vse prevečkrat mislimo, da pod spolno nasilje sodi le posilstvo. Pod spolno nasilje sodi tudi, ko te nekdo sili v spolne odnose, ko te nekdo sili, da otipavaš njegove spodnje ude, ko se te nekdo neprimerno dotika in še bi lahko naštevali. To so dogodki, ki zaznamujejo vsakega izmed nas, še posebej nedolžno bitje, kot je otrok. Take vrste dejanja zaznamujejo otroka za celo življenje. Pa ne samo otroka, tudi odraslega človeka tovrstna dejanja zaznamujejo za celo življenje.
Ko sem bila otrok sem bila deležna raznovrstnih kritik, ki so me kot zelo občutljivega otroka, zaznamovale za celotno življenje. V vsakemu človeku sem iskala ljubezen, njegovo naklonjenost in njegovo potrditev, da me ima rad in da me sprejema takšno kakršno sem. In tako se mi je še kot osnovnošolki zgodilo, da sem bila deležna pretirane "ljubezni" iz strani starejšega fanta, ki mi je bil prepovedan. Všeč mi je bilo, da me je občudoval in da mi je namenjal naklonjenost, ki sem jo takrat tako krvavo potrebovala. Tako sem takrat nevede začela z njim "ljubezenski" odnos, ki je prišel celo tako daleč, da je želel, da mu otipavam njegov spodnji ud, kar nisem želela in česar sem se otepala kolikor sem le mogla. Vsakokrat sem se počutila slabo, osramočeno. V meni je rastel občutek krivde, predvsem sramu. Sicer sem bila še majhna in nisem še razumela pojma ljubezen, vendar moja želja po biti sprejeta, biti priznana in biti ljubljena je dovolila temu človeku, da vstopi tja kamor nikoli ne bi smel. Čeprav, bi odrasli rekli, da se otroci ne zavedamo in ne vemo določenih stvari, sem se sama globoko v sebi zavedala, da je to početje nedopustno. Skozi leta se je ta bolečina, ta sram še bolj zažrl v kotičke mojega telesa, kar je odločilno vplivalo na mojo samopodobo. Vendar pa se mi je podobna izkušnja kmalu ponovila in je samo še bolj poglobila mojo ranjenost in oskrunila mojo otroškost, mojo nedolžnost.
Dolgo sem vse to skrivala v sebi, pred vsem svetom. Nikomur nisem nikdar zaupala, ker me je bilo sram, da je do tega sploh prišlo. Občutek kot, da si najbolj umazano bitje na svetu, ki si ne zasluži ničesar dobrega, je bil od takrat naprej moja stalnica v življenju. Obtoževala sem se, zakaj sem to storila, imela sem se za krivo. Osebe, ki so mi bile najbljižje, so oskrunile moje telo. Osebe, ki jim najbolj zaupaš na celem svetu, omajejo tvoje zaupanje. Dolgo časa sem verjela, da pod spolno nasilje se šteje samo posilstvo, zato sem ta dogodek vztrajno zavračala in brisala iz svojega spomina, dokler ni ponovno privrel na plano in razkril okoliščine mojega mišljenja. Dolgo časa si nisem upala o tem sploh govoriti, vendar sedaj, ko s pomočjo terapije in knjig odkrivam kdo sem, spoznavam vse vrste nasilja, ki sem jih bila deležna. Ni lahko, a le z vztrajnosto, ki pa jo hvalabogu imam, se lahko veliko doseže.
Jaz vem, da te osebe mi niso želel nič slabega, ampak so samo delale tisto kar so znale. Verjetno so tudi same imele omajano samopodobo in so hrepenele po ljubezni. Čeprav mi je težko in so mi te izkušnje pustile velik pečat ne samo na mojem telesu, ampak tudi na moji samopodobi, si želim in upam, da bodo našli tudi oni enkrat svoj mir, predvsem pa sebe. Jaz v tem trenutku je vse kar lahko naredim očistim svoje telo in misli, kar pa je zelo zelo težko in boleče delo, toda verjamem da mi bo tudi to uspelo.
Vsem vam, ki ste bili v življenju deležni česa podobnega, pa naj vam povem, da niste ničesar krivi in ne sramujte se dogodkov, predvsem pa jih ne zaprite v svojo notranjost, ampak jih vrzite na plano in očistite svoje telo. Vem da je težko, vem da je hudo, ampak če želite zaživeti svobodno, potrebujete očistiti sebe in očistiti vse svoje ranjenosti. Kljub temu ste popolnoma čudoviti in največji dar svetu in ta izkušnja vas le bogati, saj vam njena transformacija pomaga osebnostno zrasti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar